Aluminij dražji za 48 odstotkov, baker za 40, plin za 38: šest surovin, ki stiskajo slovensko industrijo

Slovenska predelovalna industrija je v surovinsko krizo vstopila oslabljena. Produktivnost kapitala v tem sektorju je po analizi, ki jo je bonitetna hiša CompanyWall pripravila za Lider.si, med letoma 2022 in 2024 padla z 1,26 na 1,14 evra prihodkov na evro sredstev. V energetiki je bil padec še ostrejši, z 1,49 na 1,01. Lani so bile to številke brez razlage. Letos jo imajo.

Iranska vojna in zaprtje Hormuškega preliva sta od marca sprožila najhujši surovinski šok v zadnjem desetletju. Skozi to ozko grlo v mirnem času potuje petina svetovne nafte in slaba desetina globalnega aluminija. Mednarodna agencija za energijo v aprilskem poročilu navaja, da je svetovna naftna ponudba padla za 10,1 milijona sodov dnevno, proizvodnja držav OPEC+ pa za 9,4 milijona sodov. Agencija to označuje za največjo motnjo v zgodovini. Hormuz pa ni edini vzrok. Strukturno pomanjkanje kovin, ki ga žene elektroenergetski prehod in gradnja podatkovnih centrov, je cene bakra in aluminija dvigalo že pred prvim iranskim raketnim napadom.

Šest surovin, od katerih je odvisna tretjina slovenskega gospodarstva, je podražilo sočasno. Po podatkih Statističnega urada predelovalne dejavnosti ustvarjajo 148,4 milijarde evrov prihodkov od prodaje letno. Nobena od teh surovin ni pocenila.

Aluminij je udaril najmočneje. Cena na londonski borzi kovin je medletno višja za 48 odstotkov in se giblje nad 3.600 dolarjev za tono. Emirates Global Aluminium, največji bližnjevzhodni proizvajalec, je sporočil, da bo za popolno obnovitev zmogljivosti potreboval vsaj leto dni. Perzijski zaliv je pred konfliktom zagotavljal slabo desetino svetovnega aluminija; ta zmogljivost je zdaj za mesece odrezana. Slovenska avtomobilska industrija in proizvajalci embalažnih materialov aluminij kupujejo na evropskem trgu, kjer je ponudba skrčena, cena pa takšna, da je ni mogoče v celoti prevaliti na končne kupce.

Baker se je podražil za 40 odstotkov in v januarju na kratko presegel 14.500 dolarjev za tono. Hormuz je tu le stranski dejavnik. Rudnik Kamoa-Kakula v Demokratični republiki Kongo in Grasberg v Indoneziji sta utrpela motnje, ki bodo zmanjšale proizvodnjo še letos, povpraševanje pa žene prehod na obnovljive vire in eksplozija podatkovnih centrov. J.P. Morgan za letošnje leto napoveduje povprečno ceno okoli 12.000 dolarjev za tono. Slovenski proizvajalci kablov in električne opreme so za isto surovino pred dvema letoma plačevali skoraj polovico manj.

Vroče valjana pločevina v zahodni Evropi je v sredini aprila dosegla 840 evrov za tono, šesti zaporedni dvig. Jeklo je v enem letu dražje za 17 odstotkov. Poganjajo ga dražja železova ruda, dražji koksni premog in zmanjšana proizvodnja v evropskih jeklarnah, ki so omejile obratovanje zaradi visokih stroškov energije. Gradbeništvo, edini sektor s stabilno produktivnostjo kapitala v omenjeni analizi CompanyWall, bo letos prvič pod pritiskom z obeh strani.

Energija je tista, ki to krizo širi daleč prek metalurgije. Evropski zemeljski plin na referenčnem trgu TTF se je v enem letu podražil za 38 odstotkov, na približno 45 evrov za megavatno uro. Izvoz utekočinjenega plina iz Perzijskega zaliva je od marca ustavljen, s trga je izpadla petina globalne ponudbe. Katarski obrat, največji na svetu, stoji od začetka marca. Cena plina na TTF neposredno določa ceno elektrike po celotni Evropi. Po analizi Inštituta za energetsko ekonomiko in finančno analizo se v državah, kakršna je Slovenija, dnevne cene elektrike v obdobjih visokih cen plina dvignejo na 120 do 150 evrov za megavatno uro. To zadene vsakogar, ki poganja stroje, hladilnice ali peči.

PRODUKTIVNOST KAPITALA PO SEKTORJIH, 2022–2024
Sektor	2022	2024	Sprememba
Trgovina	2,11	1,95	-8 %
Gradbeništvo	1,43	1,43	0 %
Predelovalna industrija	1,26	1,14	-10 %
Energetika	1,49	1,01	-32 %
Gostinstvo	0,76	0,85	+12 %
produktivnost kapitala = prihodki/sredstva; podatki za 125.256 podjetij, 2022–2024

Nafta je med vsemi šestimi surovinami tista, ki prodre najgloblje. Brent se je v aprilu gibal med 96 in 113 dolarji za sod. Ni samo gorivo. Je vhodni strošek za plastiko, kemikalije, gnojila in sintetične materiale. Ko preseže sto dolarjev, se podražitev razlije po vseh panogah, od prevoznih stroškov do cene jogurtovega lončka.

Živilska industrija to že čuti. Hormuški preliv je bil pred vojno ključna pot za izvoz dušikovih gnojil, zlasti amonijaka in sečnine. Omejitve so dvignile cene gnojil tako visoko, da je po poročanju ameriškega ministrstva za kmetijstvo letos posejanih najmanj jare pšenice od leta 1970. Cena pšenice je v enem letu višja za 15 odstotkov; le 30 odstotkov ameriške ozimne pšenice je ocenjeno kot dobro ali odlično, lani je bilo takih 45 odstotkov. Slovenska živilskopredelovalna industrija se sooča s sočasno podražitvijo moke, krme in embalaže.

Lesna industrija je edini velik sektor, ki mu je za zdaj prizaneseno. Cena lesa je medletno praktično nespremenjena, evropski trg pa ima drugačne skrbi: podvojene stroške hlodovine v zadnjih petih letih in šibko povpraševanje iz gradbeništva. Slovenski žagarji dobivajo predah, čeprav dražja energija njihove marže počasi tanjša.

Statistični urad je v zadnjem merjenju zabeležil, da se je kazalnik pričakovane cene dvignil pri vseh gospodarskih panogah. Metalurgija, ki vhodne kovine neposredno predeluje, je najbolj izpostavljena. Kemična industrija je odvisna od naftnih derivatov in drage elektrike. Živilskopredelovalno industrijo zadeva vse naenkrat. Gradbeništvo bo udarec občutilo pozneje, ko bodo tekoči projekti začeli naročati jeklo in baker po novih cenah.

Slovensko gospodarstvo takšnih šokov ne absorbira zlahka. Predelovalna industrija je izvozno usmerjena in tekmuje z nemškimi, avstrijskimi in italijanskimi proizvajalci, ki se soočajo z enakimi cenami surovin, a imajo boljši dostop do dolgoročnih dobavnih pogodb in večji obseg proizvodnje. Manjša podjetja, ki prevladujejo v slovenski kovinskopredelovalni panogi, so pri nakupu v slabšem pogajalskem položaju od velikih evropskih koncernov. Stroškov ni mogoče prevaliti na kupce, ob padajoči produktivnosti kapitala pa jih ni mogoče pokriti niti iz lastnih marž.

Olajšanja ni na vidiku. Goldman Sachs napoveduje, da bi se cena bakra do konca leta lahko spustila na okoli 11.000 dolarjev za tono, kar je še vedno občutno nad ravnjo iz leta 2024. Za aluminij analitiki pričakujejo, da bo ostal nad 3.000 dolarji, dokler se bližnjevzhodna proizvodnja ne obnovi. Nafta je odvisna od razpleta iranske vojne. Če se pritisk zmanjša, bo to najverjetneje zato, ker se je skrčilo tudi globalno povpraševanje. Za izvozno usmerjeno slovensko industrijo to ni rešitev.