Združenje bank Slovenije podpira namen predloga zakona, ki naj bi zagotovil dostopnost gotovine in drugih plačilnih sredstev, vendar opozarja, da bi predlagana ureditev bankam lahko naložila precejšnje dodatne obveznosti. Banke zato pred nadaljevanjem zakonodajnega postopka zahtevajo jasnejše podatke o tem, kje so v Sloveniji dejanske težave z dostopom do gotovine in kdo bo financiral njihovo odpravljanje.
Po njihovem mnenju je dostop do gotovine v Sloveniji že zdaj razmeroma dober. Zagotavljajo ga mreža poslovalnic in bankomatov ter alternativne možnosti, med drugim dvigi gotovine na prodajnih mestih. Bančni sektor zato nasprotuje predvsem pristopu, pri katerem bi zakon vsem ponudnikom določil enake obveznosti, ne glede na dejanske potrebe na posameznih območjih.
Združenje bank Slovenije predlaga, da se pred sprejetjem zakona objavijo metodologija, podatki in izračuni o pokritosti države z bankomati in poslovalnicami. Če so težave omejene na posamezna območja, bi jih po njihovem mnenju morali reševati ciljno, na primer z dodatnimi bankomati, gotovinskimi točkami na prodajnih mestih ali drugimi rešitvami.
Ena od možnosti so tudi modeli javnega financiranja. Banke kot primer omenjajo Avstrijo, kjer se pri odpravljanju konkretnih vrzeli vključujejo centralna banka, banke in občine. Če določena lokacija sama po sebi ni dovolj donosna za postavitev bankomata, se lahko strošek zagotavljanja infrastrukture pokrije iz drugih virov.
Večje vprašanje za banke je, kdo bi moral plačevati za infrastrukturo. Predlog naj bi pomemben del obveznosti naložil bankam in hranilnicam z lastno fizično mrežo, medtem ko na slovenskem trgu poslujejo tudi digitalni ponudniki, kot sta Revolut in N26, ki lastne mreže bankomatov in poslovalnic praviloma nimajo.
Banke opozarjajo, da bi bilo tako mogoče ustvariti neenake pogoje. Njihovo stališče je, da bi morali pri financiranju infrastrukture sorazmerno sodelovati vsi ponudniki finančnih storitev, katerih stranke jo uporabljajo.
Predlog po navedbah bančnega sektorja odpira še vprašanje brezplačnih gotovinskih storitev. Če bi imel posameznik določeno število brezplačnih dvigov pri različnih bankah, bi morale banke vedeti, koliko takšnih storitev je že opravil drugje. To bi pomenilo izmenjavo podatkov med bankami, pri čemer Združenje bank Slovenije opozarja na vprašanja zasebnosti, varstva osebnih podatkov in pravne podlage za takšno izmenjavo.
Banke zato ne zavračajo cilja večje dostopnosti gotovine, želijo pa, da se pred sprejetjem zakona določi, kje so dejanske vrzeli, kako jih bodo odpravljali in kdo bo nosil stroške. Po njihovem mnenju mora biti rešitev dolgoročno vzdržna in enako obravnavati različne ponudnike finančnih storitev.
