Deset številk iz letnega poročila, ki pokažejo trdnost podjetja

Dve podjetji, vsako z 10 milijoni evrov prihodkov, enakim dobičkom in enako sliko v medijih. Prvo za svoj denar čaka 45 dni, drugo 90. Pri 10 milijonih evrov letnega prihodka je 45 dni razlike približno 1,2 milijona evrov, ki jih drugo podjetje ves čas nosi namesto svojih kupcev. Oba podatka stojita globlje v izkazih, med desetimi številkami, po katerih se meri finančna trdnost.

Koliko denarja tako obleži, je znano. Raziskava svetovalne družbe The Hackett Group med tisoč največjimi evropskimi nefinančnimi podjetji je pokazala, da imajo ta podjetja 1,4 bilijona evrov vezanih v presežnem obratnem kapitalu, to je 14 odstotkov njihovih skupnih prihodkov. Učinkovitost upravljanja obratnega kapitala se je poslabšala za tri odstotke, poslabšanje pa sta vodila počasnejše plačevanje kupcev in daljše zadrževanje zalog.

Kdo komu daje kredit, se vidi iz terjatev. Direktiva 2011/7/EU o boju proti zamudam pri plačilih določa, da plačilni rok med podjetjema po pogodbi ne sme presegati 60 koledarskih dni, razen če je izrecno dogovorjeno drugače in če dogovor ni skrajno nepošten do upnika. Podjetje, ki čaka 90 dni, tega pravila ne uveljavlja, njegov kupec pa posluje z njegovim denarjem. V isti raziskavi je povprečni rok, v katerem evropska podjetja plačajo svojim dobaviteljem, znašal 72,6 dneva.

Podobno tiho se denar zadržuje v zalogah. Trgovec naroči blago za sezono, ki se ne zgodi, in konec leta ima v skladišču za tri mesece prodaje namesto za enega. Prihodek ostane enak lanskemu, dobiček tudi, denar leži v regalih. Kje je meja, kaže analiza družbe PwC, opravljena na več kot 17.000 podjetjih po svetu. V najbolj kapitalsko intenzivnih panogah so zaloge v Evropski uniji vezane povprečno 90,2 dneva, v Severni Ameriki 68,6 in v Združenem kraljestvu 62,8. Zaloge v zahodnih gospodarstvih so se v enem letu podaljšale za 13,6 odstotka, po oceni iste analize pa to ustreza približno 300 milijardam evrov presežnega obratnega kapitala.

Marža pokaže, koliko je rast prodaje vredna. Podjetje poveča prodajo z 10 na 13 milijonov evrov, kar je rast 30 odstotkov in dobra novica za vsako sporočilo za javnost. Bruto marža pade z 28 na 22 odstotkov. Iz 10 milijonov je ostalo 2,8 milijona evrov, iz 13 milijonov 2,86 milijona. Za tretjino večja prodaja je prinesla 60.000 evrov več, tržni delež pa je bil kupljen s popusti.

Enako pomembno je, od kod je dobiček prišel. Podjetje proda poslovno stavbo, ki je v knjigah stala po nizki vrednosti, in leto zaključi z najboljšim rezultatom doslej, čeprav je rezultat iz poslovanja nižji kot leto prej. Kdor gleda samo zadnjo vrstico, kupuje enkraten dogodek.

Pri dolgu ne odloča znesek, ampak dvoje. Razmerje med neto finančnim dolgom in EBITDA pove, koliko let bi podjetje ob nespremenjenem poslovanju potrebovalo za odplačilo. Trikratnik pomeni tri leta, desetkratnik deset, kar je več od življenjske dobe strojev, s katerimi podjetje ta denar zasluži. Zapadlost pove drugo polovico zgodbe. Dve podjetji imata vsako po pet milijonov evrov dolga, prvo ga je lani refinanciralo za sedem let, drugo ga vsakih 12 mesecev podaljšuje in vsakič znova prosi. V bilanci je znesek enak, položaj obeh podjetij ob spremembi bančnih pogojev pa ni.

Amortizacija pove, koliko sredstev se je v letu obrabilo, investicije pa, koliko jih je bilo obnovljenih. Prevoznik ima vozni park, ki se obrablja za dva milijona evrov na leto, vlaga pa 800.000 evrov, in tako tri leta zapored. Bilanca je videti mirna, povprečna starost vozil pa se v tem času podvoji.

Kdo nosi tveganje, pokaže delež kapitala. Lastnik, ki vsako leto izplača ves dobiček, ima podjetje, ki raste na bančnem denarju, in to se pokaže prvi mesec brez prihodkov. Koliko mu ta posel vrača, pove donosnost kapitala. Deset milijonov evrov kapitala in 500.000 evrov dobička pomenita pet odstotkov na vloženo, številko, ki jo je vredno primerjati z alternativami, ki ne zahtevajo njegovih ur.

Zadnja med desetimi je dodana vrednost na zaposlenega. Dve podjetji s po 15 milijoni evrov prihodkov, prvo s 40 zaposlenimi, drugo s 120. Prvo lahko dvigne plače, drugo ne, tudi v letu, ko obe rasteta.

Nobena od desetih ne pove veliko iz ene same letnice. Evropska unija ima za hitro rast pravno določeno mero. Hitro rastoče je podjetje s povprečno letno rastjo nad 10 odstotkov v treh letih, ki je imelo na začetku obdobja vsaj deset zaposlenih, v praksi kumulativno rast 33,1 odstotka, merilo pa je zapisano v izvedbeni uredbi k uredbi o evropskih poslovnih statistikah. Takih podjetij je bilo po zadnjih podatkih Eurostata v Uniji približno 180.200, zaposlovala pa so 14,2 milijona ljudi.

Rast se redko ponovi. Švedska raziskava, objavljena v reviji Small Business Economics, je na podatkih o švedskih podjetjih pokazala, da so hitro rastoča podjetja v predhodnem triletnem obdobju imela padajoče stopnje rasti in da je bila verjetnost ponovitve visoke rasti zelo nizka. Avtorja Daunfeldt in Halvarsson taka podjetja imenujeta enkratni pojav.

Iz teh istih izkazov nastane bonitetna ocena. Bonitetna hiša CompanyWall podatke zbira in obdeluje po metodologiji z 22 kazalniki, poleg podatkov iz poročil pa upošteva še blokade računov, sodne postopke, urednost oddaje in davčne dolgove. Baze vodi za deset trgov, za Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Severno Makedonijo, Albanijo, Madžarsko, Romunijo in Združeno kraljestvo, tako da je mogoče podjetje iz Zagreba ali Skopja brati po istih merilih kot slovensko. Tak pregled pokaže vseh deset številk skozi več zaporednih let. Podjetje ima lahko izjemno leto zaradi ene velike pogodbe ali prodaje premoženja. Šele niz let pokaže, ali prihodek raste tri leta zapored, ali marža ostaja stabilna, ali se zadolženost znižuje in kako se gibljejo terjatve.

Podjetju, ki mu kupec ne plača v dogovorjenem roku, po isti direktivi pripadajo zamudne obresti v višini najmanj osem odstotnih točk nad referenčno obrestno mero Evropske centralne banke in pavšalno nadomestilo najmanj 40 evrov za vsak zapadli račun.