Evropska industrija vstopa v zimo z vse večjo energetsko konkurenčno ranljivostjo. Cene zemeljskega plina v Evropi so septembra tretji mesec zapored zrasle dvomestno, tokrat za petino, in bile najvišje po koncu leta 2022, medletno pa so poskočile za kar 133 odstotkov, opozarja glavni ekonomist Analitike GZS Bojan Ivanc.
Evropski plin je zdaj 7,6-krat dražji od ameriškega in za tri četrtine dražji od japonskega utekočinjenega plina, kar je največji razkorak po marcu 2022.
Za skok cen stoji več dejavnikov hkrati. Evropska plinska skladišča so bila sredi septembra zapolnjena le 69-odstotno, kar je precej pod petletnim povprečjem (85 odstotkov) za ta čas. Odlašanje s polnjenjem zalog ob visokih poletnih cenah se Evropi ni obrestovalo, zdaj pa bo v cene vključena še premija za tveganje hladnejše zime.
Dodaten pritisk prihaja z Bližnjega vzhoda, saj je skozi Hormuško ožino, po kateri je pred konfliktom potekala petina svetovnega prometa z utekočinjenim plinom, dobava katarskega plina omejena. Rast cen bo delno ublažila šele ponovna normalizacija dobav iz Norveške po zaključku vzdrževalnih del na plinovodu.
Podobno sliko kažejo tudi druge energetske surovine. Povprečna cena sodčka nafte brent se je septembra drugi mesec zapored zvišala, in sicer za dobro petino, na 101,5 evra, kar je za tri četrtine več kot pred letom dni. K temu prispevajo varnostna tveganja in slabša prehodnost Hormuške ožine ter zmanjšan ruski izvoz, rast pa bo kratkoročno ublažila napovedana sprostitev strateških rezerv skupine G7. Cene surovin in energentov za evrske kupce so se septembra na mesečni ravni zvišale za petino, kar je druga najvišja rast po marcu 2022.
Prav razkorak med evropskimi in ameriškimi cenami plina je tisti, ki nas lahko najbolj skrbi. Ameriška industrija namreč plača za energijo le delček tega, kar evropska, kar ji daje občutno stroškovno prednost. Če povišane cene vztrajajo, se povečuje tveganje, da bodo evropski proizvajalci izgubljali tržne deleže ali selili proizvodnjo tja, kjer je energija cenejša.
Visoke cene energije se prek vhodnih stroškov prelivajo v cene izdelkov in zmanjšujejo marže podjetij, hkrati pa dražja energija ostaja med ključnimi tveganji, ki jih Analitika GZS izpostavlja za slovenska podjetja. Ob negotovosti na Bližnjem vzhodu in nizkih zalogah plina bo zima za evropsko industrijo preizkus, kako dolgo lahko zdrži višje stroške, ne da bi to načelo njeno konkurenčnost.
