Hrvaška centralna banka je v novi analizi potrdila, kar so potrošniki na drugi strani meje občutili že dalj časa. Maloprodajna podjetja s hrano so med letoma 2019 in 2024 podvojila dobiček, ne da bi obenem zvišala trgovske marže. Celoten porast stroškov, ki ga je sprožila pandemija in nato vojna v Ukrajini, so prenesla na končne kupce.
Analiza, objavljena pod naslovom “Vino in čokolada: kakšna je povezava globalnih motenj z domačimi cenami hrane?”, nosi podpise izvršnega direktorja Sektorja za raziskave pri HNB Davorja Kunovca ter pripravnikov Ivana Batušića in Jakova Čoraka. Avtorji so za 50 kategorij prehrambenih izdelkov razčlenili inflacijo na zunanje in domače dejavnike s pomočjo novih podrobnih podatkov o uvoznih cenah in količinah.
Zunanji šoki na strani ponude, predvsem podražitve energentov in surovin, so bili med pandemijo in po izbruhu vojne v Ukrajini glavni sprožilec rasti cen hrane tako na Hrvaškem kot v preostanku evrskega območja. Hrvaško od preostalih članic ločita hitrost in lahkotnost, s katerima so trgovci te stroške prenesli naprej. V razmerah izjemno močnega domačega povpraševanja, ki so ga gnali realni rast plač, turistična konjunktura in pozitivno razpoloženje potrošnikov, podjetjem za podvojitev dobička sploh ni bilo treba posegati po višjih maržah.
Analitiki HNB so opozorili, da rast cen hrane ni bila enakomerno razporejena. Le dobrih deset kategorij od skupaj 76 izdelkov pojasni več kot polovico celotnega porasta cen v zadnjih letih. Med nazornimi primeri so izpostavili čokolado, govedino in vino.
Cene čokolade so naraščale povsod po Evropi zaradi slabih letnikov kakava v zahodni Afriki. Na Hrvaškem pa so se odzvale takoj, brez zamika, ki ga je bilo zaznati v drugih članicah evroobmočja. Pri govedini so se globalni stroški zaradi strožjih okoljskih standardov in krčenja čred združili z močnim domačim povpraševanjem, zato so hrvaške maloprodajne cene rasle hitreje kot drugod. Vino pa priča o drugačnem mehanizmu: gibanja na mednarodnih trgih na hrvaško ceno skoraj ne vplivajo, saj potrošniki izrazito dajejo prednost domačim proizvodom. Kljub ugodni ponudbeni strani so cene vina na Hrvaškem med najhitreje naraščajočimi v Evropi, kar dokazuje, da samozadostnost proizvodnje ni zagotovilo nižjih cen.
Razlika med Hrvaško in evroobmočjem se je še poglobila v letu 2024, ko se je inflacija hrane v evroobmočju umirila, na Hrvaškem pa ponovno pospešila. Hitrejša rast plač in gospodarska aktivnost sta okrepili pripravljenost potrošnikov sprejeti višje cene.
Hrvaška je januarja 2025 doživela potrošniški bojkot trgovin, ki ga je zagnala državljanska pobuda na družbenih omrežjih. Po ocenah HNB je ta začasno znižal inflacijo hrane za okrog dve odstotni točki, a se je učinek hitro izničil ob ponovnem naraščanju uvoznih cen.
Tudi slovenska gospodinjstva že dlje časa občutijo nadpovprečno rast cen hrane v primerjavi z jedrom evroobmočja. Po podatkih OECD je oktobra 2025 inflacija cen hrane v Sloveniji znašala 6,8 odstotka, kar je bilo znatno nad ravnmi v Nemčiji (2,0), Franciji (1,4) ali Italiji (2,5 odstotka). Po podatkih SURS so podražitve hrane in brezalkoholnih pijač ostajale največji posamični prispevek k inflaciji skozi celotno leto 2025, ki se je zaključilo z 2,7-odstotno letno rastjo cen.
Avtorji analize opozarjajo tudi na energetski šok, ki ga je povzročil konflikt na Bližnjem vzhodu. Celotna veriga od proizvodnje hrane do police je energetsko intenzivna, zato bi daljše trajanje bližnjevzhodne krize lahko sprožilo nov val rasti cen. Tokrat je tveganje po njihovi oceni manjše: fiskalni prostor je bolj omejen, potrošniki pa so po nedavnih izkušnjah že pokazali, da lahko s spremenjenim nakupovalnim vedenjem upočasnijo podražitve.
