Kitajska je uvedla izvozne omejitve za deset ameriških podjetij, ki delujejo na področju obrambe in pridobivanja redkih zemelj. Ukrep je odgovor Pekinga na nedavno razširitev ameriškega seznama kitajskih podjetij, za katera Washington meni, da sodelujejo s kitajskim vojaškim sektorjem.
Čeprav gre na prvi pogled za še eno epizodo v trgovinskem sporu med največjima svetovnima gospodarstvoma, dogajanje razkriva precej širšo zgodbo. V ospredju niso več carine ali klasična trgovina, temveč dostop do strateških surovin, ki postajajo ključne za industrijo, energetiko in obrambo.
Redke zemlje so skupina kovin, ki jih sodobno gospodarstvo potrebuje za proizvodnjo električnih vozil, baterij, vetrnih elektrarn, polprevodnikov, radarjev, raketnih sistemov in številnih drugih naprednih tehnologij.
Kitajska ima na tem področju izjemno močan položaj. Po podatkih ameriškega geološkega urada (USGS) obvladuje velik del svetovne predelave redkih zemelj, zato lahko z izvoznimi omejitvami vpliva na globalne dobavne verige.
Prav zaradi tega so redke zemlje v zadnjih letih postale ena najpomembnejših točk gospodarskega in tehnološkega rivalstva med Washingtonom in Pekingom.
Združene države, Evropska unija, Avstralija in Kanada že več let vlagajo milijarde evrov v razvoj alternativnih virov kritičnih surovin. Cilj je zmanjšati odvisnost od Kitajske, ki ostaja prevladujoč igralec pri pridobivanju in predvsem predelavi številnih strateških materialov. Evropska unija je letos dodatno pospešila izvajanje Akta o kritičnih surovinah (Critical Raw Materials Act), s katerim želi povečati domačo proizvodnjo in predelavo ključnih materialov.
Vsaka nova omejitev izvoza povečuje negotovost v industriji. Proizvajalci električnih vozil, baterij, elektronike in obrambne opreme so med najbolj izpostavljenimi sektorji. Če bi se omejitve zaostrile ali razširile na širši nabor podjetij in izdelkov, bi lahko prišlo do dodatnih pritiskov na cene surovin in podaljšanja dobavnih rokov. To je tudi eden od razlogov, da so voditelji skupine G7 prejšnji teden pozvali k zmanjšanju odvisnosti od kitajskih kritičnih surovin in hitrejši diverzifikaciji dobavnih verig.
Vidimo, kako hitro se geopolitične napetosti prenašajo v gospodarstvo. V preteklosti so države kot orodje pritiska uporabljale predvsem carine. Danes vse pogosteje posegajo po izvoznih omejitvah za tehnologije, polprevodnike in strateške surovine. Za evropska podjetja zato vprašanje dostopa do redkih zemelj vse pomembnejši dejavnik konkurenčnosti in dolgoročne poslovne varnosti.
