Obrtno-podjetniška zbornica je danes ponovila zahtevo po odpravi obvezne božičnice, ki jo je novembra lani v zadnjem mesecu mandata po nujnem postopku sprejela vlada Roberta Goloba. Predsednik OZS Blaž Cvar je ukrep označil za populistični predvolilni bonbon, ki je bil sprejet za nabiranje političnih točk, ne na podlagi gospodarskih dejstev.
Hkrati tudi OECD v junijski napovedi za Slovenijo priporoča odpravo obvezne božičnice, GZS pa po padcu na lestvici konkurenčnosti IMD na 49. mesto poziva k takojšnji razbremenitvi dela. Slika je jasna, gospodarstvo enotno zahteva ukinitev, mednarodne institucije pa temu pritrjujejo.
Zakon o pravici do zimskega regresa, ki je v veljavi od 20. novembra 2025, določa, da mora vsak delodajalec v Sloveniji zaposlenemu izplačati zimski regres v višini polovice minimalne plače. Za leto 2025 je to znašalo 639 evrov, za leto 2026 bo predvidoma okrog 700 evrov. Znesek je neobdavčen in oproščen prispevkov za socialno varnost, kar pomeni, da delavec prejme celoten bruto znesek, delodajalec pa nima dodatnih stroškov prispevkov, ki bi jih imel ob primerljivem zvišanju plače. Podjetja z likvidnostnimi težavami lahko izplačilo zamaknejo do konca marca naslednjega leta, a ga ne morejo preskočiti.
OZS in GZS imata prav v tem, da je bila časovnica sprejetja zakona očitno predvolilna. Zakon je bil v državni zbor poslan po nujnem postopku, poslanci so ga sprejeli z 48 glasovi za in enim proti na izredni seji 11. novembra 2025, torej mesec pred iztekom mandata. Opozicija je že takrat opozarjala, da gre za deljenje bonbonov iz tuje malhe, koalicija pa je odgovarjala, da se Slovenija z zimskim regresom postavlja ob bok državam z dolgo tradicijo tovrstnih ukrepov.
Obvezni trinajsti ali štirinajsti plačni mesec ni slovenska iznajdba. V Avstriji, ki je pogosto primerjava za slovensko gospodarstvo, zaposleni po zakonu prejmejo trinajsto in štirinajsto plačo, ki sta delno davčno ugodneje obravnavani. V Španiji zaposleni prejmejo dve dodatni izplačili letno, na Portugalskem prav tako, v Grčiji pa trinajsto plačo. Italijanska zakonodaja določa trinajsto plačo za vse zaposlene, v nekaterih sektorjih pa tudi štirinajsto. Nobena od teh držav ni zaradi tega postala gospodarsko nekonkurenčna, Avstrija pa je na lestvici IMD daleč pred Slovenijo.
Razlika je v tem, da so te države obvezna dodatna izplačila uvajale postopno, v okviru širšega socialnega dogovora in ob sočasni davčni ureditvi, ki je celotno obremenitev dela ohranjala na vzdržni ravni. Slovenija je obvezno božičnico uvedla čez noč, po nujnem postopku, brez sočasne razbremenitve dela drugje in brez prehodnega obdobja za prilagoditev.
Trditev OZS, da božičnica “popolnoma izgubi smisel in motivacijsko funkcijo, če postane zakonska obveznost,” je z vidika teorije upravljanja razumljiva. Nagrada za poslovno uspešnost, ki jo mora delodajalec izplačati ne glede na poslovni rezultat, res ni več nagrada v pravem pomenu besede. A večina zaposlenih zimskega regresa ne razume kot motivacijske nagrade, temveč kot socialni korektiv, primerljiv poletnemu regresu za letni dopust, ki ga prav tako morajo izplačati vsa podjetja. Poslanec Levice Milan Jakopovič je ob sprejetju zakona dejal, da zimski regres “ni nagrajevanje zaposlenih, temveč delavcem olajšuje življenje,” in pozval, naj ga razumemo kot dopolnitev obstoječega poletnega regresa. Z vidika zaposlenega, ki prejme 700 evrov dodatno v decembru, pa je razlika med “nagrado” in “pravico”.
Realno vprašanje je, koliko podjetij je zaradi obvezne božičnice dejansko v težavah. OZS govori o “številnih malih podjetjih,” a konkretnih podatkov o tem, koliko podjetij je decembra 2025 izkoristilo možnost zamika izplačila ali koliko jih je zaradi božičnice pristalo v likvidnostnih težavah, ni objavila niti OZS niti pristojno ministrstvo. Za podjetje s petdesetimi zaposlenimi zimski regres pomeni okrog 35.000 evrov dodatnih stroškov letno. To ni zanemarljivo, a za podjetje, ki normalno posluje, tudi ni eksistencialno, še posebej ob dejstvu, da je izplačilo neobdavčeno in neoprispevčeno.
Jedro problema ni božičnica sama, temveč dejstvo, da je prišla brez širše davčne razbremenitve dela, ki jo gospodarstvo zahteva že leta. OECD v isti junijski napovedi, v kateri priporoča odpravo obvezne božičnice, priporoča tudi znižanje obremenitve plač, GZS pa v programu Made in Slovenia 2035 med prvimi ukrepi navaja davčno razbremenitev dela. Slovenija ima po podatkih OECD eno višjih stopenj obremenitve dela v regiji, kar neposredno vpliva na konkurenčnost in privlačnost za investicije. Država je torej dodala strošek, ne da bi hkrati razbremenila drugje. To, če kaj, je bil pravi spodrsljaj prejšnje vlade, ne pa božičnica sama.
Preberite več:
Nova vlada bo morala sprejeti odločitev, ali bo božičnico ukinila, kar bi bilo politično tvegano in bi naletelo na odpor sindikatov, ali pa jo bo obdržala in hkrati izvedla davčno razbremenitev dela, ki bi celotno obremenitev zaposlenih ohranila na vzdržni ravni. Tretja pot, ki jo nakazuje GZS (prostovoljna in neobdavčena božičnica iz naslova poslovne uspešnosti) je kompromis, ki bi teoretično zadovoljil obe strani, a bi v praksi pomenil, da bi jo izplačevala le podjetja, ki si jo lahko privoščijo. To je tisto stanje, ki je obstajalo že pred zakonom.
