Združene države Amerike so maja 2026 tretji mesec zapored ostale največji izvoznik nafte na svetu. Za državo, ki je leta 1973 trpela pod arabskim naftnim embargom, je to zgodovinski preobrat. Za Evropo, ki je pobegnila od ruske odvisnosti, pa morda le zamenjava enega odvisnostnega razmerja z drugim.
Ameriški izvoz surove nafte in naftnih derivatov je maja dosegel 10,5 milijona sodčkov na dan, kažejo podatki podjetja za sledenje ladijskemu prometu Vortexa, ki jih povzema Reuters. Za primerjavo je Savdska Arabija istega meseca izvozila 5,9 milijona sodčkov, Rusija 7 milijonov. Še leto prej je bila slika povsem drugačna: Savdska Arabija je izvažala 8,1 milijona sodčkov na dan, ZDA 6,6 milijona, Rusija 5,8 milijona.
Preobrat ima dva vzroka. Vojna z Iranom od februarja 2026 moti savdski izvoz, ki poteka skozi Hormuzsko ožino. Ruski izvoz trpi pod kombinacijo ukrajinskih napadov z brezpilotniki in ameriških sankcij. V to vrzel so stopile zasebne ameriške naftne družbe, ki so v zadnjih 15 letih skoraj potrojile domačo proizvodnjo na 22 milijonov sodčkov na dan.
Ključna razlika med ZDA in njunima rivaloma je lastniška struktura. V Savdski Arabiji in Rusiji vladi v celoti ali delno določata cilje proizvodnje in izvoza. Ameriški naftni boom pa temelji na odločitvah zasebnih podjetij in ga poganja dobiček. Ko cene narastejo, ameriški proizvajalci povečajo izkop. Ko padejo, ga zmanjšajo. Rezultat je tržni stabilizator, ki deluje podobno kot je nekoč delovala savdska rezervna zmogljivost, a brez geopolitičnih kalkulacij Rijada.
Za Evropo je ameriški naftni vzpon prinesel kratkoročno olajšanje in dolgoročno dilemo. Po vojni v Ukrajini je celina strmoglavila v odvisnost od ameriške energije. Uvoz ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina v EU je med letoma 2021 in 2025 narasel s 21 na 81 milijard kubičnih metrov, kar pomeni skoraj štirikratno povečanje. V letu 2025 je bilo 57 odstotkov vsega LNG, ki ga je EU uvozila, ameriškega izvora.
ZDA danes pokrivajo povprečno petino vseh uvoznih potreb EU po zemeljskem plinu, surovi nafti, premogu in uranu. Samo v letu 2024 je vrednost tega uvoza znašala 70 milijard evrov.
Evropski uradniki so sprva pozdravili ameriški naftni in plinski boom kot alternativo ruskemu in bližjevzhodnemu dobavitelju. A ton se je spremenil. Agencija EU za sodelovanje energetskih regulatorjev ACER v svoji zadnji analizi opozarja na naraščajočo izpostavljenost globalnim tržnim tveganjem in ugotavlja, da odvisnost od ameriškega LNG odpira vprašanje odvisnosti od enega samega dobavitelja.
Kontekst ni nepomemben. Washington je Bruselj pritiskal k sprostitvi evropske metanske regulacije, saj da so zahteve prestroge in zmanjšujejo konkurenčnost ameriškega LNG. Naftni lobiji so med prednostnimi nalogami za leto 2026 izrecno navedli nasprotovanje tej regulativi. Energetska odvisnost in trgovinski spori med EU in ZDA tečejo vzporedno, kar daje Washingtonu vzvode, ki jih prej ni imel.
Igor Sečin, šef ruskega naftnega giganta Rosneft in eden najbližjih Putinovih zaveznikov, je ta mesec odkrito priznal, da so bile ameriške energetske družbe glavni koristniki zaprtja Hormuzske ožine. Njegova frustracija govori o tem, kako se je geopolitična energetska mapa v enem letu korenito spremenila.
