15.000 vojakov in 100 letal za Hormuško ožino, kaj Trumpova operacija Project Freedom prinaša Evropi

Sod severomorske nafte Brent se je v ponedeljek zjutraj trgoval pri 108 dolarjih, deset odstotkov pod vrhom, pri 126 dolarjih, ki ga je dosegel sredi marca. Razlog za padec je enak razlogu za skrb – ameriška vojska je danes začela operacijo Project Freedom, s katero namerava skozi Hormuško ožino pospremiti na stotine trgovskih ladij, ki so obtičale v Perzijskem zalivu od konca februarja. Trumpova napoved zveni kot humanitarna gesta, a je v resnici prvi neposredni izziv iranski kontroli ožine od začetka premirja.

Predsednik Donald Trump je operacijo v nedeljo zvečer napovedal na družbenem omrežju Truth Social, ameriško centralno poveljstvo (CENTCOM) pa je zanjo napotilo raketne rušilce, več kot 100 bojnih letal, brezpilotne platforme in 15.000 vojakov. Že nekaj ur pozneje je administracija napoved tiho ublažila; ameriške vojne ladje ne bodo neposredno spremljale trgovskih plovil, temveč bodo “v bližini” in bodo posredovale le v primeru napada. Razlika med spremstvom in prisotnostjo v bližini je razlika med tem, ali ima kapitan trgovske ladje ob sebi rušilec, ali pa pluje skozi minirano ožino z zagotovilom, da mu bo nekdo pomagal, če preživi prvi izstrelek.

Namestnik predsednika iranskega parlamenta Ebrahim Azizi je na družbenem omrežju X zapisal, da “Hormuške ožine in Perzijskega zaliva ne bodo upravljale Trumpove brezumne objave”, in operacijo razglasil za kršitev krhkega premirja, ki velja od 7. aprila. Iranska revolucionarna garda (IRGC) je sporočila, da ostaja v polni pripravljenosti, in ožina tudi ni varna. V nedeljo je na dveh plovilih v njeni bližini poročala o napadih, prvič po 22. aprilu, ko je IRGC z raketami in strelnim orožjem napadla grško tovorno ladjo Epaminondas, le nekaj ur po tem, ko ji je dovolila prehod.

Direktor Mednarodne agencije za energijo Fatih Birol je sredi aprila opozoril, da ima Evropa zaloge letalskega goriva za “morda šest tednov”. Racioniranje na letališčih v Bologni, Milanu, Trevisu in Benetkah je že v veljavi. Slovenija je 23. marca kot prva članica Evropske unije uvedla racioniranje goriva na bencinskih črpalkah, z dnevno omejitvijo 50 litrov za zasebne voznike. Evropska komisija ocenjuje, da je blokada ožine države članice doslej stala dodatnih 13 milijard evrov za uvoz fosilnih goriv. V Bruslju se že pogovarjajo o vrnitvi kriznih ukrepov iz leta 2022, od davka na izredne dobičke energetskih podjetij do cenovne omejitve za nafto. Nobeden od teh ukrepov pa ne rešuje temeljnega problema: nafte preprosto ni dovolj. ING izračunava, da vsak dan podaljšane blokade pomeni primanjkljaj 6,6 milijona sodov na svetovnem trgu, Barclays pa je v petek letno napoved za Brent dvignil na 100 dolarjev za sod.

Operacija Project Freedom tega primanjkljaja ne bo odpravila, tudi če bo v celoti uspela. Namenjena je evakuaciji ladij, ki so obtičale, ne odprtju ožine za redni promet. V Perzijskem zalivu je obtičalo približno 2.000 plovil in 20.000 mornarjev. Posadke poročajo, da jim zmanjkuje pitne vode in hrane; nekatere ladje čakajo na isti točki že več kot dva meseca. Ameriška mornarica jih želi izvleči, obenem pa vzdržuje lastno pomorsko blokado iranskih pristanišč, ki velja od 13. aprila. Finančni minister Scott Bessent je v nedeljo na Fox News dejal, da je Iran z zaračunavanjem pristojbin za tranzit skozi ožino zbral manj kot 1,3 milijona dolarjev, kar je “drobtinica v primerjavi z nekdanjimi dnevnimi prihodki od nafte”. Po njegovi oceni se iranska skladišča hitro polnijo in bo morala država v prihodnjem tednu začeti zapirati vrtine. Če drži, Iran ne bo dolgo zdržal brez dogovora.

Diplomatsko se obe strani vrtita v krogu. Iran je v soboto prek pakistanskih posrednikov predložil 14-točkovni mirovni predlog, ki zahteva končanje vojne v 30 dneh, umik ameriških sil, odpravo sankcij in plačilo reparacij. Trump je predlog v intervjuju za izraelsko televizijo Kan označil za “nesprejemljiv” in dodal, da Iran “še ni plačal dovolj visoke cene”. Najgloblji prepad med stranema pa ni v reparacijah ali rokih, temveč v jedrskem programu; Washington ga obravnava kot rdečo črto, Teheran pa vztraja, da to ni predmet teh pogajanj. Dokler ta razhajanja obstajajo, bo Hormuška ožina ostala zaprta, ne glede na to, koliko rušilcev bo v njej.

Bjørn Højgaard, direktor družbe za upravljanje ladij Anglo-Eastern, je za Reuters ocenil, da so “napovedi eno, varen in predvidljiv prehod pa povsem drugo”. Za ladjarje, ki morajo danes odločiti, ali bodo svoja plovila poslali skozi ožino, je ta stavek vse, kar morajo vedeti. Vsak sod nafte, ki pride skozi, pomeni korak bližje k normalizaciji. Vsak izstrelek pa korak bližje k nafti nad 120 dolarjev in racioniranju letalskega goriva na evropskih letališčih, ki ga Birol napoveduje že za poletje.