Deficitarni poklici v Sloveniji: kdaj je kriva plača in kdaj izobraževalni sistem

Zavod RS za zaposlovanje vsako leto oceni razmere na trgu dela in razvrsti poklice v tri kategorije (primanjkljaj, ravnovesje, presežek). Letošnji Poklicni barometer za leto 2025 kaže, da je poklicev v primanjkljaju 98, kar je pet več kot leto prej in več kot polovica od 171 ocenjevanih poklicnih skupin. Številka je dovolj zgovorna, da sproži skrb, a sama po sebi ne razloži ničesar, ker za primanjkljajem pri zdravniku in primanjkljajem pri natakarju ne stoji isti problem. In dokler tega ne ločimo, ostajamo pri rešitvah, ki ne naslovijo pravega vzroka.

Barometer loči tri tipe primanjkljaja in ko jih povežemo s podatki o plačah, ki jih je v zadnjih tednih objavil SURS, se pokaže zapletena slika.

Kjer problem ni plača, ampak demografija in izobraževanje

Pri zdravnikih, učiteljih, vzgojiteljih in zdravstvenih delavcih primanjkljaj izhaja iz pomanjkanja kandidatov, ne iz nezanimivosti poklica ali nizke plače. Zdravstvo in socialno varstvo je sektor z najvišjo povprečno bruto plačo med fizičnimi osebami v Sloveniji: februarja 2026 je znašala 2.148,88 evra. To je občutno nad povprečjem 1.666,32 evra za vse zaposlene pri fizičnih osebah.

Razlog za primanjkljaj je drugje. Šolanje za te poklice je dolgo, vpis je omejen s kvotami, demografski bazen pa se krči. V Sloveniji vsako leto diplomira določeno število zdravnikov in učiteljev, in dokler se ta številka ne poveča, primanjkljaj ostaja strukturen. Plačna politika tu ne pomaga, ker problem ni na strani privlačnosti poklica, ampak na strani kapacitet izobraževalnega sistema.

Računovodje, revizorji, strojni inženirji, mizarji in strugarji imajo formalno izobrazbo, a pogosto nimajo kompetenc, licenc ali praktičnih izkušenj, ki jih delodajalci zahtevajo. Kandidati obstajajo, a niso dovolj usposobljeni za konkretne zahteve trga.

Podjetja iščejo računovodjo z izkušnjami v določeni programski opremi ali certifikatom, ki ga šolski program ne zajema. Iščejo strugarje, ki znajo delati na CNC strojih, ki jih šole pogosto sploh nimajo v svojih delavnicah. Rezultat je paradoksalna situacija, v kateri diplomanti obstajajo, a ne dobijo ustrezne zaposlitve, delodajalci pa ne najdejo primernih kandidatov. Rešitev je v posodobitvi izobraževalnih programov in v tesnejšem sodelovanju med šolami in podjetji. Višje plače tu ne bi spremenile ničesar.

Kjer je plača razlog odločitve

Tretja kategorija je najpogostejša in najlažje razumljiva. Natakarji, kuharji, čistilci, vojaki, vozniki težkih tovornjakov in delavci za preprosta dela v gradbeništvu so poklici, pri katerih kandidati obstajajo in imajo ustrezne kvalifikacije. Odločitev, da se v ta poklic ne bodo zaposlili, je zavestna, pogosto racionalna.

Povprečna bruto plača v gostinstvu se giblje med 1.300 in 1.800 evri. Minimalna plača v letu 2025 je znašala 1.277,72 evra bruto. Razlika med minimalno plačo in plačo natakarja ali kuharja je majhna, delovni pogoji pa so zahtevni: vikendi, pozne ure, sezonska negotovost in fizično naporno delo. Ko ima potencialni kandidat na voljo zaposlitev v logistiki, skladišču ali storitvenem sektorju za primerljivo plačo in bolj predvidljiv urnik, je odločitev razumljiva.

Povprečna bruto plača vseh zaposlenih pri pravnih osebah je januarja 2026 znašala 2.629,71 evra. A ta številka zakriva razporeditev: 65 odstotkov zaposlenih prejema plačo, nižjo od povprečja. Gostinstvo in gradbeništvo sta med sektorji, ki so v spodnjem delu te lestvice, in prav tam je primanjkljaj delovne sile največji.

Štipendija v višini 129 evrov ne bo rešila strukturnega problema

Javni štipendijski sklad vsako leto razpiše do 1.000 štipendij za deficitarne poklice. Mesečni znesek štipendije znaša 129,21 evra. Ukrep je smiseln za tiste, ki se šolajo za poklic in potrebujejo finančno spodbudo med izobraževanjem. A ne naslavlja temeljnega vprašanja, ki ga postavlja tretja kategorija primanjkljaja: zakaj bi diplomirani kuhar ali natakar ostal v poklicu, ko ga trg dela vabi v druge sektorje z boljšimi pogoji?

Za poklice prve kategorije, torej zdravnike in učitelje, bi bila smiselna rešitev povečanje vpisnih kvot in skrajšanje izobrazevalnih poti tam, kjer je to mogoče. Za drugo kategorijo, torej inženirje in obrtnike, je odgovor v posodobitvi šolskih programov in praktičnem usposabljanju. Za tretjo kategorijo, torej gostinstvo, gradbeništvo in preprosta dela, pa je odgovor v plačah in delovnih pogojih, ki jih trg mora ponuditi sam.

Slovenija ima 98 deficitarnih poklicev in vsaj tri različne razloge zanje. Ukrepi, ki so smiselni za enega, so pogosto brezpredmetni za drugega. Poklicni barometer to razlikovanje ponuja. Vprašanje je, ali ga politika in delodajalci dovolj resno upoštevajo.