176 milijard evrov za evropske podatkovne centre do leta 2031, Slovenija ostaja na obrobju

Slovenija bo sredi letošnjega leta v Mariboru dokončala podatkovni center za novi superračunalnik. Projekt je vreden 18 milijonov evrov, sofinancira ga evropski program EuroHPC, v njem pa bo delovala slovenska tovarna umetne inteligence. Premier Robert Golob je ob začetku gradnje maja lani dejal, da bo energija reke Drave znova poganjala razvoj Maribora, tokrat ne skozi industrijo, temveč skozi znanje.

Konec aprila je na forumu pobude Trimorie v Dubrovniku transatlantska investicijska skupina Pantheon Atlas predstavila podatkovni center v hrvaškem Topuskem z načrtovano zmogljivostjo enega gigavata in napovedano naložbo več kot 50 milijard evrov. Če bo projekt uresničen, bo to največji tovrstni objekt v Evropski uniji. Na slovesnosti sta bila prisotna ameriški sekretar za energijo Chris Wright in hrvaški premier, koncern Končar pa bo gradil namensko transformatorsko postajo. Graditi nameravajo po standardih Nvidia za tovarne umetne inteligence gigavatnega razreda, zraven pa predvidevajo lastno sončno elektrarno in baterijski hranilnik. Začetek gradnje je predviden za prihodnje leto.

Razlika med 18 milijoni in 50 milijardami ni le v redu velikosti. Države v regiji zelo različno razumejo tekmo za digitalno infrastrukturo, ki se v Evropi vse bolj zaostruje.

Tradicionalna evropska vozlišča, Frankfurt, London, Amsterdam, Pariz in Dublin, so skoraj polna. Čakalne dobe za priključitev na omrežje se merijo v letih. Evropsko združenje podatkovnih centrov v letošnjem poročilu napoveduje kumulativno naložbo 176 milijard evrov v obdobju do leta 2031, a opozarja, da prihodnji razvoj omejuje predvsem dostopnost električnega omrežja, ne pomanjkanje kapitala. Mednarodna agencija za energijo ocenjuje, da bo globalna poraba elektrike podatkovnih centrov do konca desetletja dosegla 945 teravatnih ur, skoraj dvakrat toliko kot leta 2024.

Kapital se zato seli na jug in vzhod. Srbija ima v Kragujevcu edini podatkovni center razreda Tier 4 v jugovzhodni Evropi, odprt leta 2020. Gosti Oracle, IBM, Huawei in kot sedma država v Evropi shranjuje podatke organizacije CERN. Marca letos je srbski urad za informacijske tehnologije podpisal memorandum s podjetjem e& enterprise iz Združenih arabskih emiratov o skoraj trikratni razširitvi zmogljivosti na 40 megavatov. Direktor urada Mihailo Jovanović je ob tem dejal, da bo infrastruktura služila kot digitalna hrbtenica za celoten Balkan. Francoski operater DATA4 medtem gradi kampus pri Atenah za več kot 300 milijonov evrov, grška energetska družba PPC pa pripravlja podatkovne centre v opuščenih lignitnih kopih pri mestu Kozani za pet milijard evrov.

Skupna nameščena moč vseh podatkovnih centrov v Sloveniji znaša približno 51 megavatov, od tega je dejansko izkoriščenih le 30. Največji posamezni objekt meri 1.500 kvadratnih metrov. Mednarodne analize Slovenijo sicer uvrščajo med najcenejše trge v Evropi, tako po najemnini za stojala kot po stroških elektrike, a to doslej ni pritegnilo operaterjev, kot so Equinix, Digital Realty ali Stack Infrastructure, ki odpirajo kampuse po vsej celini. Distribucijski operater Elektro Ljubljana je pridobil 50-milijonsko posojilo Evropske investicijske banke za nadgradnjo omrežja, a dela naj bi bila zaključena šele letos.

Evropska regulativa ne zahteva, da podatki ostanejo na nacionalnem ozemlju, in podatki slovenskih podjetij že danes potujejo od Frankfurta do Amsterdama. Vsaka država torej ne potrebuje lastnega hyperscale centra. A tiste, ki jih gradijo, si ob strežniških dvoranah pridobivajo tudi položaj v vrednostni verigi umetne inteligence in oblačnih storitev. Ta veriga bo v prihodnjem desetletju vse bolj določala gospodarski pomen posameznih regij.

Mariborski superračunalnik je raziskovalna infrastruktura, ne komercialni podatkovni center. Slovenija ima stabilno politično okolje, članstvo v EU, obnovljive vire in lego na stičišču zahodnega in jugovzhodnega dela celine. Projekt v Topuskem, če se bo uresničil, bo štiri ure vožnje od Ljubljane.