Zaprtje Hormuške ožine je Evropsko unijo od začetka spopada na Bližnjem vzhodu stalo dodatnih 90 milijard evrov za uvožena fosilna goriva, ne da bi za ta denar dobila niti kanček več energije. To je bilo eno osrednjih gospodarskih sporočil govora predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen o stanju Unije, v katerem je visoke cene energije označila za strukturni problem evropske industrije.
Kot rešitev je napovedala cilj, da Evropa do leta 2040 podvoji proizvodnjo električne energije, kar bi po ocenah znižalo stroške uvoza fosilnih goriv za 260 milijard evrov na leto.
Von der Leyen je poudarila, da Evropa ne more ostati industrijska velesila, če bodo njene cene energentov strukturno previsoke. Odgovor po njenih besedah ni v vračanju k uvoženim gorivom, temveč v širjenju domače in cenovno dostopne čiste energije, tehnološko nevtralno, torej iz obnovljivih virov, jedrske energije, biometana in drugih virov.
Ključna ovira ni le proizvodnja, ampak omrežje. Lani je Unija namestila več kot 80 gigavatov novih obnovljivih zmogljivosti, a šestkrat toliko jih še čaka na priključitev. Zato je napovedala nujen sveženj ukrepov za elektroenergetska omrežja, s pospešenimi naložbami, hitrejšim priklopom in razvojem hrambe energije.
Manj birokracije, več kapitala
Drugi steber govora je bila konkurenčnost. Von der Leyen je napovedala dokončanje reforme enotnega trga v okviru načrta Ena Evropa, en trg do konca prihodnjega leta ter hitrejše izdajanje dovoljenj za strateške projekte.
Poudarila je, da se z dvanajstimi skupnimi predlogi administrativno breme zmanjšuje za približno 17 milijard evrov na leto, in pozvala države članice, naj tudi same zmanjšajo pretirano regulacijo. Ob tem je napovedala nov bančni sveženj za lažje financiranje podjetij, saj po njenih besedah Evropa potrebuje bančni sistem, ki bo naravnan k rasti in ne le k stabilnosti. Vso to logiko je izpeljala iz Draghijevega in Lettinega poročila o prihodnosti evropske konkurenčnosti.
Za slovensko gospodarstvo, ki ga bremenijo visoke cene energije in stroški dela, so te napovedi seveda relevantne. Cenejša in bolj dostopna elektrika bi razbremenila energetsko intenzivno industrijo, hitrejši priklop na omrežje pa je pogoj za nadaljnjo rast obnovljivih virov, kjer tudi Slovenija zaostaja pri umeščanju v prostor.
Manjše administrativno breme in enostavnejši dostop do financiranja bi koristila zlasti malim in srednjim podjetjem, ki so hrbtenica slovenskega gospodarstva. Ključna pa ostaja izvedba, saj so podobne zaveze o dokončanju enotnega trga in zniževanju birokracije v Bruslju v zraku že leta, otipljivih rezultatov pa je bilo doslej manj od obljub.
