Trgovinski primanjkljaj Evropske unije s Kitajsko je narasel na milijardo evrov na dan in po besedah predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen dosegel točko, s katere ni več poti nazaj. V govoru o stanju Unije je opozorila, da drugi kitajski šok ni več grožnja, temveč resničnost, ki jo je že mogoče čutiti v evropskih tovarnah in skupnostih ter vodi v deindustrializacijo nekdanjih industrijskih središč.
Za odgovor Komisija napoveduje ustanovitev nove Evropske korporacije za kritične surovine, s katero želi Evropa zmanjšati eno svojih najbolj nevarnih odvisnosti.
Jedro težave je surovinska ranljivost evropske industrije. Von der Leyen je opozorila, da je Unija pri številnih kritičnih surovinah več kot 80-odstotno odvisna od Kitajske, pri nekaterih elementih redkih zemelj pa celo 90-odstotno. Prav ti materiali so ključni za proizvodnjo, ki naj bi poganjala prihodnost evropskega gospodarstva, od električnih avtomobilov, čipov in baterij do čiste tehnologije in obrambne opreme.
Nova korporacija naj bi zato pomagala pri skupnem nabavljanju surovin in oblikovanju zalog, česar posamezna država po oceni Komisije ne zmore sama. Sporočilo je bilo jasno, saj gre po besedah von der Leyen ne le za industrijo, temveč tudi za neodvisnost in varnost celine.
Dialog s Pekingom brez zagotovil
Komisija ob tem ostaja v pogovorih s Kitajsko, da bi znova vzpostavila trgovinsko ravnovesje, a je von der Leyen poudarila, da mora dialog zdaj prinesti rezultate. Kot je opozorila, šibkejše domače povpraševanje na Kitajskem pomeni, da tudi ta potrebuje evropski trg, kar Uniji daje pogajalski vzvod.
Napovedala je, da bo Evropa uporabila vsa razpoložljiva sredstva za ponovno vzpostavitev ravnotežja, in dodala, da so dejanja pomembnejša od besed. Kljub temu iz govora ni bilo mogoče razbrati konkretnih ukrepov ali rokov, kar odpira vprašanje, kako hitro se lahko razmerje dejansko spremeni.
Slovenska industrija je globoko vpeta v evropske dobavne verige, zlasti v avtomobilski in elektronski panogi, ki sta med najbolj izpostavljenima tako kitajski konkurenci kot odvisnosti od uvoženih surovin. Jesenska napoved urada za makroekonomske analize je ravno avtomobilsko in farmacevtsko industrijo izpostavila kot glavno gonilo letošnje rasti, a hkrati opozorila, da so dobavitelji še vedno v procesu prestrukturiranja.
Če bi se pritisk kitajskega uvoza nadaljeval, bi to zadelo prav tiste panoge, na katerih sloni slovenski izvoz. Morebitna skupna evropska nabava surovin bi po drugi strani lahko domačim proizvajalcem olajšala dostop do materialov, katerih cene in razpoložljivost so v zadnjih letih postale nepredvidljive.
