Nafta je februarja letos stala 60 evrov za sodček. Do začetka aprila je poskočila na 119 evrov, nato nekoliko upadla, a ostaja visoko volatilna. Zaprtje Hormuške ožine je sprožilo energetski šok, ki na prvi pogled spominja na leto 2022, ko je Rusija napadla Ukrajino in je Evropa ostala brez plina.
A četverica ekonomistov (Christophe Bilot, Jerome Creel, François Geerlof in Davide Romelli), ki je za Odbor Evropskega parlamenta za ekonomske in monetarne zadeve pripravila študijo pred jutrišnjim zasedanjem ECB, sporoča, da ti dve krizi nista enaki in zahtevata različen odziv denarne politike.
Razlika ni le geografska. Leta 2022 je bil šok asimetričen, ker je bila Evropa izpostavljena bolj kot preostali svet, ker je bila energetsko odvisna od Rusije. To je pomenilo, da so evropska podjetja del stroškovnega pritiska ublažila z uvozom cenejšega blaga od drugod. Leta 2026 je šok globalen. Ko so vse velike ekonomije prizadete hkrati, možnosti za prostorsko menjavo ni. Inflacijski prenos je bolj popoln, a hkrati je to šok, ki ga nobena centralna banka ne more odpraviti z dvigom obrestnih mer.
Osnovna logika centralnega bančništva je, da se obrestne mere dvigne, ko inflacija presega cilj. A ta logika velja za inflacijo, ki jo poganja povpraševanje. Ko inflacijo poganja ponudba, torej ko cene rastejo ker primanjkuje nafte, ne ker bi potrošniki preveč zapravljali, je zgodba drugačna. ECB z dvigom obrestnih mer ne more znižati cene sodčka nafte. Lahko pa zaduši domače povpraševanje in poveča stroške financiranja podjetij, ki za razliko od Hormuške ožine niso vzrok inflacije.
Letos je situacija drugačna od leta 2022 tudi v ekonomskem kontekstu. Takrat je evrsko območje po pandemičnem okrevanju raslo za 6,4 odstotka. Danes raste za 0,3 odstotka medletno, v prvem četrtletju 2026 pa je BDP evrskega območja celo padel za 0,2 odstotka četrtletno. Povpraševanje je šibko: 33 odstotkov podjetij v EU navaja povpraševanje kot omejitveni dejavnik, le 14 odstotkov pa pomanjkanje opreme ali dela. Leta 2022 je bilo razmerje ravno obratno. Zaostrovati denarno politiko v razmerah šibke rasti in ponudbene inflacije pomeni, povedano preprosto, kaznovati tiste, ki šoka niso povzročili.
| Energetska šoka 2022 in 2026: ključne razlike za denarno politiko ECB | ||
|---|---|---|
| Kazalnik | Energetska kriza 2022 | Energetska kriza 2026 |
| Vzrok šoka | Rusija/Ukrajina — plin | Bližnji vzhod — nafta/Hormuz |
| Geografski obseg | Pretežno evropski | Globalni |
| Rast BDP EA ob šoku | +6,4 % (okrevanje po COVID) | +0,3 % (šibka rast) |
| Inflacija pred šokom | Že rastoča (>4 % konec 2021) | Blizu cilja (~2 %) |
| Vrh inflacije EA | 10,6 % (okt. 2022) | ~4 % (napoved, če šok traja) |
| Povpraševanje podjetij | Omejuje 17 % podjetij | Omejuje 33 % podjetij |
| Pomanjkanje dela/opreme | Omejuje 54–26 % podjetij | Omejuje 14 % podjetij |
| Možnost uvozne substitucije | Da — šok asimetričen | Ne — šok globalen |
| Cena nafte Brent ob šoku | EUR 60 → EUR 120+ | EUR 60 → EUR 119 (vrh apr.) |
| Priporočen odziv ECB | Zaostrovati — 2. krog učinkov | Počakati — 2. krog ni jasen |
| Tveganje za zelene investicije | Zmerno | Visoko — dvig mer zavira OVE |
| Lider.si | Vir: Blot, Creel, Geerolf, Romelli — Not All Energy Shocks Are Created Equal, EP EGOV, junij 2026 | ||
Ekonomisti v študiji opozarjajo na specifičen paradoks, ki je v javni razpravi o ECB pogosto spregledan. Vetrne elektrarne, sončne elektrarne in jedrska energija so kapitalsko izjemno intenzivne naložbe. Večina stroškov nastane ob gradnji, prihodki pa prihajajo desetletja pozneje. Tovrstni projekti so zato izjemno občutljivi na obrestne mere. Ko ECB dvigne obrestne mere, se stroški financiranja teh projektov povečajo, donosnost upade in nekateri projekti postanejo nerentabilni. Rezultat: manj obnovljivih virov, daljša odvisnost od fosilnih goriv, ki so prav vzrok energetskega šoka, ki ga ECB skuša obvladati. Z dvigom obrestnih mer ECB paradoksalno podaljšuje inflacijo, ki jo želi zatreti.
Za Slovenijo je to neposredno relevantno. Ministrstvo za infrastrukturo načrtuje JEK2, plavajoče sončne elektrarne na Velenjskem jezeru in okrepitev mreže za obnovljive vire. Vse to so kapitalsko intenzivni projekti, katerih ekonomika bo v naslednjih mesecih neposredno odvisna od tega, kam ECB postavi obrestne mere jutri in v prihodnjih zasedanjih.
Ekonomisti ne trdijo, da ECB sploh ne sme ukrepati. Trdijo, da mora ukrepati pametno in pravočasno, ne mehanično. Leta 2022 je ECB po njihovi oceni reagirala prepozno, nato pa preveč agresivno, saj je dvignila ključne obrestne mere za 450 bazičnih točk v rekordnem času. Inflacija je sicer upadla, a del tega upada gre na račun normalizacije energetskih cen in globalnih dobavnih verig, ne le monetarnega zaostrovanja. Danes je kontekst drugačen. Inflacija je bila pred letošnjim šokom blizu cilja ECB. Osnova je torej nižja, drugi krog učinkov pa manj verjeten, ker so realne plače v zasebnem sektorju v Evropi v zadnjih dveh letih rastle počasi.
Preberite več:
Ključni kriterij za odločanje ECB bi moral biti, ali se energetski šok prenaša v plače in storitveno inflacijo. Dokler se ne, je po oceni ekonomistov hiter dvig obrestnih mer neprimeren.
