Realna kupna moč aprila padla, čeprav so plače nominalno zrasle

Medtem ko so se plače v javnem sektorju aprila dvignile za 1,7 odstotka, je zasebno gospodarstvo ostalo praktično na ravni iz marca. Razkorak gre na račun delne uskladitve plačnih razredov z inflacijo, ki jo nalaga zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju in ki velja le za proračunske uporabnike, ne pa za podjetja. Posledica je, da je povprečna plača v državi sicer rasla, vendar zgolj zaradi enega dela trga dela.

Ta mehanizem je tudi razlog, da je skupna povprečna bruto plača za april znašala 2.695,03 evra, neto pa 1.688,55 evra, kar je v primerjavi z marcem nominalno več za 0,6 odstotka, kažejo podatki statističnega urada. Brez vzpona v javnem sektorju bi bila slika za celotno gospodarstvo precej bolj plitka, saj gospodarske družbe same niso ustvarile nikakršne rasti.

Cene so v istem mesecu rasle hitreje kot plače, zato je realna kupna moč zaposlenih kljub uradnemu dvigu upadla za 1,3 odstotka. Z drugimi besedami, tisti, ki so si lani in letos kupili enak zajetek izdelkov, so morali zanj plačati relativno več, kot bi sklepali zgolj iz podatka o rasti plač.

Slika se popolnoma spremeni, če pogled usmerimo leto v preteklost. Glede na lanski april je bila bruto plača nominalno višja za 6,9 odstotka, realno pa za 3,7 odstotka, neto znesek pa je zrasel za 5,5 odstotka nominalno oziroma 2,3 odstotka realno. Na letni ravni torej zaposleni dejansko pridobivajo kupno moč, mesečna nihanja pa so precej bolj odvisna od trenutnih inflacijskih sunkov in plačnih uskladitev.

Razlike med panogami ostajajo velike ne glede na to, kateri mesec gledamo. V financah in zavarovalništvu je povprečna plača dosegla 3.649,39 evra bruto oziroma 2.201,17 evra neto, kar je daleč najvišje med vsemi dejavnostmi. Na nasprotnem koncu so se znašle druge raznovrstne poslovne dejavnosti z 1.986,18 evra bruto oziroma 1.278,72 evra neto, torej skoraj dvakrat manj kot v najbolje plačani panogi.

Pri sestavi plačilne vrečke ostaja osnovna plača prevladujoča postavka, saj predstavlja 62,9 odstotka bruto zneska. Preostali del si delijo nadomestila, ki bremenijo delodajalca (18,9 odstotka), dodatki (12,4 odstotka), delovna uspešnost (5,5 odstotka) in poslovna uspešnost, ki s 0,3 odstotka prispeva najmanj.

Kako neenakomerno je plačilo dejansko porazdeljeno, pokaže preračun na polno delovno obveznost. Ob tej predpostavki bi povprečna bruto plača aprila znašala 2.723 evrov, vendar bi skoraj dve tretjini zaposlenih, natančneje 64,9 odstotka, zaslužilo manj od tega zneska. Polovica delovne sile bi prejela manj kot 2.300 evrov bruto, dobra petina pa bi ostala pod 1,2-kratnikom minimalne plače. Na drugi strani lestvice bi se znašlo 28,9 odstotka zaposlenih z plačo, višjo od dvakratnika minimalne, desetina bi presegla 4.241 evrov, najbolje plačan odstotek pa 8.224 evrov.

Razkorak med javnim in zasebnim sektorjem torej ni le statistična anomalija enega meseca, temveč pokazatelj, kako različno se inflacija prevaja v dejanske dvige plač glede na to, kdo je delodajalec. Za zaposlene v gospodarstvu to pomeni, da bodo morali na podobno uskladitev kupne moči počakati dlje, kot bi sklepali iz skupnega povprečja.