Savdska Arabija proizvaja manj nafte kot ob iraški invaziji na Kuvajt leta 1990, a tokrat ni rešiteljica trga, ampak njegova žrtev

Savdska Arabija je OPEC-u sporočila, da je njena proizvodnja surove nafte aprila padla na 6,3 milijona sodov dnevno. Po podatkih iz mesečnega poročila organizacije, ki ga je Bloomberg pridobil v sredo, je to najnižja raven od leta 1990, ko je Irak napadel Kuvajt in sprožil zalivsko vojno. Od februarja, ko se je začela iranska kriza, je savdska proizvodnja padla za 42 odstotkov.

Avgusta 1990, ko so iraške tanke prečkale kuvajško mejo, je Savdska Arabija proizvajala med 5,3 in 5,6 milijona sodov dnevno. Kuvajt in Irak sta skupaj izpadla s tržišča s 4,3 milijona sodov, cena nafte pa je v treh mesecih poskočila z 21 na 46 dolarjev za sod. Savdska Arabija je takrat odprla pipe, kot je to počela ob vsaki večji motnji ponudbe v zadnjih štirih desetletjih. V petih mesecih je Saudi Aramco dvignil proizvodnjo na 8,35 milijona sodov dnevno in nadomestil večino izpadlega kuvajškega in iraškega volumna. Trg se je umiril, cena je do pomladi 1991 padla nazaj na 20 dolarjev, Savdska pa je utrdila svojo vlogo edinega proizvajalca na svetu ki lahko v kratkem roku na trg vrže tri milijone dodatnih sodov dnevno.

Šestintrideset let pozneje Riad te vloge nima več. Zaprtje Hormuške ožine mu preprečuje izvoz, savdski naftovodi do terminalov v Perzijskem zalivu so neuporabni, dokler je ožina zaprta. Del izvoza poteka po cevovodu do pristanišča Janbu na Rdečem morju, ki ožino obide, a kapaciteta tega cevovoda ne more nadomestiti izpadlega volumna skozi Zaliv.

OPEC-ova celotna proizvodnja je aprila padla na 18,98 milijona sodov dnevno, kar je 9,7 milijona manj kot februarja, padec za več kot 30 odstotkov v dveh mesecih. Kuvajt proizvaja manj kot četrtino predvojne ravni, okrog 600.000 sodov dnevno, in za razliko od Savdske nima alternativnega izvoznega koridorja. Iraška proizvodnja se je zmanjšala trikratno na 1,4 milijona sodov. Združeni arabski emirati so prvi maja po skoraj šestih desetletjih članstva zapustili OPEC, kar je organizaciji odvzelo enega od redkih proizvajalcev s preostalo rezervno kapaciteto.

IEA je motnje v ponudbi označila za največje v zgodovini globalnega naftnega trga. Hormuška ožina prenaša približno 15 odstotkov svetovne surove nafte, kar je dvakrat več, kot je iz trga izpadlo leta 1990 in skoraj dvakrat več, kot ob arabskem embargu leta 1973. Globalne zaloge so se marca in aprila krčile za 4 milijone sodov dnevno, skupaj za 250 milijonov sodov v dveh mesecih, kar je najhitrejši upad odkar IEA zbira podatke. Agencija napoveduje, da bo povpraševanje po nafti letos padlo za 420.000 sodov dnevno, kar bi bil najostrejši padec od pandemije leta 2020. OPEC je bolj previden in še vedno napoveduje rast povpraševanja, a je napoved znižal z 1,38 na 1,17 milijona sodov.

Kljub temu, da gre za bruto največjo motnju ponudbe v zgodovini, je cenovna reakcija manjša kot ob zalivski vojni ali ob arabskem embargu. Brent se je od predvojnih 70 dolarjev dvignil na okrog 106, kar je rast za približno 50 odstotkov. Leta 1990 so se cene več kot podvojile, leta 1973 početverile. Avstralska analitična hiša Clime je razliko razložila s tem, da je trg danes prosten in likviden, ne več administriran s strani OPEC-a kot v sedemdesetih, da je motnja znana in omejena na en geografski koridor, in da vlagatelji cenijo verjetnost diplomatske rešitve ki bi ožino odprla. Ob zalivski vojni so se trgi bali, da bodo iraške sile nadaljevale v Savdsko Arabijo in ogrozile nadaljnjih 5 do 6 milijonov sodov, in ta strah je poganjal cenovno paniko bolj kot sam izpad kuvajške proizvodnje. Leta 2026 je motnja omejena na plovbno pot, naftna polja so nedotaknjena, zato je tudi cenovna reakcija drugačna.

IEA v istem poročilu opozarja, da umirjenost cen ne odraža stanja zalog. Zaloge padajo hitreje kot kadarkoli, poletno povpraševanje se še ni začelo, savdska proizvodnja pa je na ravni ki je trg nazadnje videl v času, ko so kuvajška naftna polja gorela. Če se ožina ne odpre do poletja, bo po oceni IEA primanjkljaj ostal vse do oktobra. In za razliko od leta 1990, ko je bil en telefonski klic iz Washingtona v Riad dovolj da so se pipe odprle, tokrat Riad ne more pomagati, tudi če hoče.