Marca je bilo v Sloveniji zaposlenih samo nekaj več kot 300 oseb pred upokojitvijo, ki uporabljajo sistem 80/90/100 po Zakonu o delovnih razmerjih. Ta sistem omogoča delo 80 odstotkov polnega delovnega časa, plačo v vrednosti 90 odstotkov prejšnje plače in pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v obsegu 100 odstotkov. Gre za ugoden ukrep za postopni prehod v upokojitev, a le 300 oseb od skupno 835.700 zaposlenih ga uporablja, kar predstavlja 0,036 odstotka vseh zaposlenih v Sloveniji. Med njimi je 60,1 odstotka žensk in 39,9 odstotka moških, večina pa je zaposlena v zasebnem sektorju.
Sistem 80/90/100 je urejen v Zakonu o delovnih razmerjih in omogoča zaposlenim pred upokojitvijo, da delajo 80 odstotkov polnega delovnega časa, pri čemer je njihova osnovna plača določena v vrednosti 90 odstotkov plače, ki so jo imeli pred začetkom krajšega delovnega časa. Ključna prednost sistema je, da se pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja priznajo v obsegu 100 odstotkov, kar pomeni, da krajši delovni čas ne vpliva na višino prihodnje pokojnine. Gre za ukrep, ki naj bi omogočil postopni prehod iz aktivne zaposlitve v upokojitev, a podatki kažejo, da ga skoraj nihče ne uporablja.
Glede na to, da gre za ugoden sistem, ki omogoča nižjo delovno obremenitev ob razmeroma majhnem znižanju plače in brez vpliva na pokojnino, je število uporabnikov presenetljivo nizko. Vprašanje je, ali gre za slabo poznavanje ukrepa med zaposlenimi, ovire pri uveljavljanju pravice pri delodajalcih ali strukturne težave v sistemu, ki onemogočajo širšo uporabo.
Podatki statističnega urada kažejo, da je bilo marca 2026 v zasebnem sektorju zaposlenih 54,5 odstotka oseb, ki uporabljajo sistem 80/90/100, medtem ko je bilo v javnem sektorju zaposlenih 45,5 odstotka. To je presenetljivo, saj bi pričakovali, da bo večina uporabnikov v javnem sektorju, kjer so sindikati močnejši in kjer je poznavanje delovnopravne zakonodaje običajno boljše. Dejstvo, da večina uporabnikov prihaja iz zasebnega sektorja, lahko kaže na večjo prilagodljivost zasebnih delodajalcev ali pa na ovire v javnem sektorju, ki zaposlenim onemogočajo dostop do tega ukrepa.
Po področjih dejavnosti je bilo marca 2026 največ uporabnikov sistema 80/90/100 zaposlenih v predelovalnih dejavnostih, in sicer 21,9 odstotka. To lahko odraža višjo stopnjo fizične obremenitve in zgodnejšo izgorelost v teh panogah. Presenetljivo pa je, da v podatkih ni poudarjeno število uporabnikov v zdravstvu, šolstvu ali javni upravi, kjer bi pričakovali visoko uporabo sistema zaradi staranja kadra in visoke stopnje izgorelosti. Odsotnost teh podatkov odpira vprašanje, ali je sistem v teh sektorjih manj dostopen ali pa ga zaposleni ne poznajo dovolj dobro.
Preberite več:
Ključno vprašanje ostaja, zakaj le 300 oseb uporablja sistem, ki je na papirju zelo ugoden. Možne razlage vključujejo slabo obveščenost zaposlenih o obstoju ukrepa, ovire pri uveljavljanju pravice pri delodajalcih, ki se lahko upirajo krajšemu delovnemu času, ali pa sistemske težave, kot so strogi pogoji za uveljavljanje pravice. Brez transparentnih podatkov o zavrnjenih vlogah in razlogih za zavrnitev ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kje so ovire. Dejstvo, da sistem uporablja le 0,036 odstotka zaposlenih, pa kaže, da gre bodisi za slabo znan ukrep bodisi za ukrep, ki v praksi ni dostopen širši populaciji.
