Od leta 2017 v Sloveniji vsako leto umre več prebivalcev, kot se jih rodi. Število prebivalcev kljub temu narašča, vendar izključno na račun priseljevanja. V 12 letih se je neto odselilo 36.000 slovenskih državljanov, priselilo pa 137.000 tujcev. Prof. dr. Jože P. Damijan, redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, je v kolumni za Dnevnik analiziral, zakaj ta demografska slika ogroža tako gospodarsko rast kot stabilnost javnih financ.
Damijan izhaja iz temeljnega makroekonomskega izhodišča: rast BDP je vsota rasti prebivalstva in rasti produktivnosti. Pri obeh ima Slovenija strukturni problem, pri demografiji pa je ta problem dvojen.
“Prva je padajoča rodnost in posledični negativni prirast. Druga je selitveni prirast zaradi neto priseljevanja. Prva pomeni izumiranje Slovencev, druga pa proces popolne spremembe kulturne krajine v Sloveniji in porast ekstremnega desnega političnega populizma,” zapiše Damijan.
Od leta 2020 v povprečju letno umre 4.700 prebivalcev več, kot se jih rodi. Delež tujega prebivalstva se je od leta 2008 potrojil, s 3,1 na 10,2 odstotka v letu 2025. Projekcije kažejo, da bo ob sedanji strukturi do leta 2100 v Sloveniji le še 1,3 milijona prebivalcev. Če upoštevamo višjo rodnost priseljencev, bo takrat po projekcijah, ki jih navaja Damijan, okrog polovica prebivalcev tujcev.
Problem ni le identitetni, temveč ekonomski. Slovenija trenutno uvaža skorajda izključno nizkokvalificirano delovno silo za poklice, ki jih domači delavci nočejo več opravljati. “Toda ta struktura priseljencev ne zagotavlja porasta inovacij in dviga rasti produktivnosti,” opozarja Damijan.
Pri tem se sklicuje na dolgoročne kohortne študije za nordijske države in Nizozemsko, ki kažejo, da je neto fiskalni učinek priseljencev iz kulturno podobnih regij v celotni življenjski dobi močno pozitiven, medtem ko je učinek priseljencev iz kulturno zelo različnih regij negativen. Razlog je v nižji kvalificiranosti, nižjih vplačilih v javne blagajne in večjih odlivih iz naslova socialnih transferjev. “Z naraščanjem deleža tujega prebivalstva se zato stabilnost javnih financ poruši,” piše Damijan.
Damijan izpostavlja tudi politično dimenzijo. Empirične študije nedvoumno kažejo, da se ekstremni desni populizem napaja na naraščajočem deležu priseljencev. Brexit in prva Trumpova zmaga sta bila neposredno poganjana s tem vprašanjem, enako velja za vzpon francoske NR in nemške AfD. Stranke, ki temeljijo na problematiziranju priseljevanja, bodo po njegovem prepričanju v nekaj letih prevzele oblast po vsej Evropi.
“Torej, če želimo kvalitetno gospodarsko rast in politično stabilnost, jo moramo temeljiti na domačem prebivalstvu in selektivnem ‘uvozu’ delovne sile z visoko kvalifikacijo in s podobnim kulturnim pedigrejem. Takšnim, ki omogoča integracijo. Ne sliši se lepo, toda odraža dejstva,” zapiše Damijan.
Toda tudi domača rodnost zahteva povsem drugačen pristop. Damijan povzema koncept “recesije partnerstev”, ki ga je skoval John Burn-Murdoch v Financial Timesu. Mladi vse redkeje vstopajo v trajne, zavezujoče partnerske odnose, redkeje živijo skupaj, se poročajo ali imajo otroke. V Sloveniji se je v zadnjem desetletju in pol delež enočlanskih družin povečal na več kot tretjino, delež družin brez otrok pa z 24 na 30 odstotkov.
Za tem stoji preplet ekonomske negotovosti, visokih stroškov bivanja, daljšega izobraževanja in digitalizacije socialnih stikov. Mladi pogosteje izbirajo fleksibilne oblike intimnosti brez skupnega bivanja ter manj aktivno vstopajo v zmenkarsko dinamiko.
Damijan zato poziva k povsem novim politikam. Tradicionalne družinske spodbude ne zadoščajo več, potrebne so politike, ki podpirajo že samo oblikovanje partnerstev. Na prvem mestu je zagotavljanje dostopnih stanovanj za mlade pare. “Iz trajnosti odnosov se razvije družinska zveza. Iz nje pa rojevanje otrok,” zapiše.
Te politike so drage, poudarja, toda alternative so še dražje. “Spodbujanje rodnosti ima nedvoumne pozitivne učinke na rast in blaginjo, preusmerjanje javnih sredstev v vojaške izdatke pa gospodarsko rast in blaginjo zmanjšuje.”
