V letu 2025 je bilo v EU 92,7 milijona ljudi oziroma 20,9 odstotka prebivalstva ogroženih z revščino ali socialno izključenostjo. Slovenija je z 15,5 odstotka tretja najnižja v EU, za Češko pri 11,5 odstotka in Poljsko pri 15,0 odstotka. Na drugi strani lestvice so Bolgarija pri 29,0 odstotka, Grčija pri 27,5 odstotka in Romunija pri 27,4 odstotka, kažejo podatki Eurostata.
Za Slovenijo je 15,5 odstotka dobra številka v evropskem kontekstu. V absolutnih številkah pa pomeni, da je bilo v letu 2025 ogroženih okoli 320.000 Slovencev.
Eurostat definira tveganje revščine ali socialne izključenosti kot prisotnost vsaj enega od treh dejavnikov:
- dohodek pod pragom tveganja revščine,
- hudo materialno in socialno prikrajšanost ali
- življenje v gospodinjstvu z zelo nizko delovno intenzivnostjo.
V slovenskem kontekstu so to pretežno štiri skupine. Upokojenci z najnižjimi pokojninami, ki so po podatkih ZPIZ leta 2025 v povprečju prejemali okoli 750 evrov mesečno, kar je pri najemnini 700 evrov v Ljubljani ali 500 evrov v manjših mestih komaj dovolj za preživetje. Enostarševske družine, kjer en dohodek pokriva vse stroške gospodinjstva. Nekvalificirani delavci v sektorjih z nizkimi plačami, kot so gostinstvo, čiščenje in gradbeništvo, kjer minimalna plača 1.481 evrov bruto prinese okoli 1.000 evrov neto. In brezposelni starejši od 50 let, ki imajo najtežji dostop do trga dela.
Slovenija ima relativno nizko stopnjo tveganja revščine delno zaradi sistema socialnih transferjev, ki je med bolj razvitimi v regiji, in delno zaradi nizke brezposelnosti, ki je aprila 2026 znašala 3,9 odstotka po anketni metodologiji. A nizka brezposelnost ne ščiti pred delavno revščino, ko plača ne zadošča za dostojno življenje.
Bolgarija 29 odstotkov, Slovenija 15,5 odstotka
Razpon med Češko pri 11,5 odstotka in Bolgarijo pri 29,0 odstotka je 17,5 odstotne točke. Bolgarija je v EU od leta 2007, torej skoraj 20 let. V tem času je prejela desetine milijard evrov kohezijskih sredstev. Kljub temu skoraj tretjina Bolgarov živi v tveganju revščine ali socialne izključenosti.
Za primerjavo: Slovenija je v EU od leta 2004 in je danes pri 15,5 odstotka. Češka, ki je vstopila istega leta, je pri 11,5 odstotka. Razlika med Slovenijo in Češko je 4 odstotne točke po 22 letih skupnega trga. Razlika med Slovenijo in Bolgarijo je 13,5 odstotne točke.
Razlogi za počasno konvergenco so strukturni in ne kratkoročni. Bolgarija ima najnižje minimalne plače v EU, slabo razvite javne storitve zunaj Sofije, visoko korupcijo in množičen odliv izobražene delovne sile. Kohezijska sredstva pomagajo, a ne morejo nadomestiti institucionalnih in strukturnih reform, ki zahtevajo desetletja.
EU je sicer v letu 2025 zabeležila izboljšanje. Skupno število ogroženih se je zmanjšalo za 600.000 oseb glede na leto 2024, ko je bilo ogroženih 93,3 milijona oziroma 21,0 odstotka. To je pozitiven trend, a ob 92,7 milijonih ogroženih v eni od najbogatejših regij na svetu ostaja vprašanje, ali enotni trg in kohezijska politika delujeta dovolj hitro.
Za Slovenijo je naloga drugačna. Ni vprašanje, ali bomo dosegli evropsko povprečje, to smo zdaj daleč presegli. Vprašanje je, ali se 320.000 Slovencev, ki so danes ogroženi, tega sploh zaveda in ali imajo dostop do ukrepov, ki bi njihov položaj spremenili.
