40 odstotkov vlagateljev v enem skladu je zahtevalo denar nazaj, pa ga niso dobili: kaj se dogaja v 3-bilijonski industriji privatnega kredita

Privatni kredit je v zadnjih petih letih postal ena najbolj priljubljenih naložb na svetu. Pokojninski skladi, zavarovalnice, družinski uradi in premožni posamezniki so vanj v tem obdobju nalili več kot tri bilijone dolarjev, ker je obljubljal stabilne donose med 8 in 12 odstotki letno, brez dnevnih nihanj borznih tečajev in brez tveganj javnega dolžniškega trga. Deluje preprosto: namesto da podjetje vzame posojilo pri banki ali izda obveznico na borzi, si denar sposodi neposredno od sklada, ki ga upravlja eden od velikih upravljavcev premoženja. Sklad pobere višjo obrestno mero kot banka, podjetje dobi hitrejši dostop do kapitala, vlagatelji pa dobijo donos ki je videti zanesljiv.

V prvem četrtletju 2026 so vlagatelji v petih največjih tovrstnih skladih zahtevali vračilo denarja v obsegu ki ga skladi niso mogli izplačati. Blue Owl Capital upravlja sklad za tehnološka posojila vreden 6 milijard dolarjev. Vlagatelji so zahtevali umik 40,7 odstotkov vseh deležev. Sklad jim je vrnil 5 odstotkov, kolikor dovoljujejo pravila, preostali denar je ostal zaklenjen. V večjem Blue Owlovem skladu, vrednem 36 milijard, so zahteve dosegle 21,9 odstotkov. Apollo je pri 25-milijardnem skladu umike omejil na 5 odstotkov po zahtevah za 11,2 odstotkov. Ares je pri 10,7-milijardnem skladu izplačal 524 milijonov od zahtevanih 1,2 milijarde. Morgan Stanley je pri 8-milijardnem skladu prav tako aktiviral omejitve. BlackRock je vrednost svojega sklada za posojila srednjemu trgu znižal za 5 odstotkov v prvem četrtletju, potem ko jo je že v zadnjem četrtletju 2025 znižal za 19 odstotkov.

Posojila ki jih držijo ti skladi so nelikvidna, ko jih je treba prodati hitro, jih ni mogoče prodati brez velikih popustov. Pravila skladov zato omejujejo četrtletne umike na 5 odstotkov, kar je mehanizem ki v normalnih časih ne moti nikogar, v stresnih pa pomeni, da vlagatelj ki hoče ven potrebuje za to več četrtletij.

Vlagatelje je pregnala umetna inteligenca, ki ogroža ravno tista podjetja ki jim je ta industrija posodila največ denarja. Skladi privatnega kredita so v zadnjih letih nesorazmerno veliko posojali softverskim podjetjem, zlasti tistim ki prodajajo programsko opremo kot naročnino. Po podatkih Moody’sa ta sektor predstavlja približno 25 odstotkov portfeljev v teh skladih, pri nekaterih upravljavcih pa še več. BlackRockov sklad ima 27 odstotkov portfelja v softveru, Apollov 12 odstotkov. Naročniški prihodki softverskih podjetij so veljali za stabilne in predvidljive, kar je pomenilo zanesljivo odplačevanje dolgov.

Agentni modeli umetne inteligence avtomatizirajo opravila za katera so podjetja do zdaj plačevala mesečne naročnine na programsko opremo. Vrednost nekaterih tovrstnih podjetij je padla, njihovi prihodki so se začeli krčiti, posojila ki so jih najela pa so postala vprašljiva. Medallia, softversko podjetje v Blackstonovem portfelju, je že v restrukturiranju. Pluralsight, platforma za izobraževanje razvijalcev v Apollovem portfelju, je zabeležila izgube. BlackRockov sklad je v enem četrtletju odpisal 35 milijonov dolarjev. Morgan Stanley ocenjuje, da bi dejanska stopnja neplačevanja v privatnem kreditu lahko dosegla 8 odstotkov, kar je več kot trikratnik zgodovinskega povprečja.

Evropski pokojninski skladi in zavarovalnice so v zadnjih letih povečevali izpostavljenost do privatnega kredita, ker so iskali donose ki jih obveznice z nizkimi obrestnimi merami niso ponujale. Evropska regulativa ELTIF 2.0, ki je začela veljati lani, je poenostavila dostop do tovrstnih naložb tudi za manjše vlagatelje. Skladi ki so registrirani pod tem režimom v Evropi zdaj upravljajo več kot 20 milijard evrov.

Fitch ocenjuje, da umike poganja sentiment, ne dejanska široka poslabšanja kreditne kakovosti, in Ares je kljub omejitvi umikov v istem četrtletju zbral 708 milijonov novih vlog. Celoten trg privatnega kredita je dovolj velik in dovolj razpršen, da koncentrirani problemi v softveru ne pomenijo kolapsa. Ampak dva meseca, v katerih vlagatelji v več skladih hkrati niso mogli dobiti svojega denarja nazaj, sta v industriji ki je zgrajena na obljubi varnih donosov pustila sled ki je ne bo mogoče izbrisati z enim dobrim četrtletjem.