Ministrstvo za gospodarstvo in Ministrstvo za kmetijstvo sta objavila javni poziv DEMO LES 2026, s katerim državi namenjata 1,1 milijona evrov nepovratnih sredstev za sofinanciranje javnih demonstracijskih lesenih objektov. Občine in javni zavodi lahko za posamezen projekt pridobijo med 100.000 in 250.000 evrov, pri čemer mora biti delež lesa v materialih najmanj 30 odstotkov. Rok za prijavo je 1. junij 2026. Znesek je skromen, a država hoče, da Slovenija les tudi zgradi, ne le poseka.
Slovenija je ena najbolj gozdnatih držav v EU, z gozdovi, ki pokrivajo okoli 58 odstotkov ozemlja. Letni posek presega 6 milijonov kubičnih metrov. A večina tega lesa konča v tujini kot surovina ali polizdelek, ne kot predelan produkt z višjo dodano vrednostjo. Avstrija in Nemčija ta les kupita, ga predelata in prodajata naprej kot konstrukcijski les, pohištvo ali inženirski les, pri čemer cena na kubični meter večkrat zraste.
Gozdno-lesna veriga v Sloveniji je razdrobljena. Na eni strani so lastniki gozdov, večinoma zasebniki z majhnimi parcelami, ki nimajo ne opreme ne znanja za organiziran nastop na trgu. Na drugi strani so žagarski obrati in lesna industrija, ki se sooča s pomanjkanjem delovne sile, starajočo se opremo in težavami pri pridobivanju lesa po konkurenčnih cenah. Vmes je premalo predelovalnih kapacitet, ki bi les zadržale v Sloveniji in mu dodale vrednost.
Bogata z lesom, a uvaža lesene produkte
Te produkte bi Slovenija lahko proizvajala sama. DEMO LES 2026 tega strukturnega problema ne rešuje, je pa korak v pravo smer. Javni objekti, zgrajeni iz domačega lesa, so vidni primeri, ki lahko spodbudijo povpraševanje in pokažejo, da lesena gradnja ni le romantična ideja, ampak tehnično in ekonomsko izvedljiva rešitev.
Delež lesene gradnje v Sloveniji ostaja nizek kljub razpoložljivosti surovine. Razlogov je več in so med seboj prepleteni. Regulativa je bila dolgo oblikovana za betonsko in zidano gradnjo, kar je lesene objekte postavljalo v administrativno slabši položaj pri pridobivanju gradbenih dovoljenj in požarnih soglasij. Ta ovira se v zadnjih letih zmanjšuje, a navade v javni upravi se spreminjajo počasi.
Banke so bile tradicionalno zadržane pri financiranju lesenih objektov, ker so jih ocenjevale kot bolj tvegane od klasičnih gradenj. Zavarovalnice so imele podoben pristop. To je dvigalo stroške financiranja in zmanjševalo privlačnost lesene gradnje za investitorje, ki so računali s hipotekarnimi posojili.
Tretji razlog je pomanjkanje vidnih referenčnih primerov. Investitor, ki razmišlja o leseni gradnji, potrebuje dokaze, da to deluje v praksi, ne le v prospektih. Javni objekti, kot so šole, telovadnice in kulturni domovi, so vidni vsem in dolgoročni. Če občina zgradi leseno šolo, ki deluje dobro in je cenovno konkurenčna, je to najboljši argument za naslednjega investitorja.
