Evropska komisija je objavila peto poročilo o stanju schengenskega območja, v katerem je kot ključni mejnik označila popoln zagon sistema vstopa in izstopa na mejnih prehodih. V prvih šestih mesecih delovanja so države članice registrirale več kot 66 milijonov vstopov in izstopov, kar je približno 11 milijonov registracij mesečno. Sistem zbira biometrične podatke vseh potnikov, ki vstopajo in izstopajo iz schengenskega območja, s čimer je nastala ena največjih biometričnih baz podatkov na svetu za 450 milijonov ljudi. Komisija sistem predstavlja kot dosežek digitalizacije in varnosti, a v poročilu ni nobene besede o nadzoru nad dostopom do podatkov, trajanju hranjenja ali zaščiti pred zlorabami.
Sistem vstopa in izstopa je bil v celoti zagnan aprila 2026 in je v prvih šestih mesecih delovanja zabeležil več kot 66 milijonov vstopov in izstopov. To pomeni približno 11 milijonov biometričnih registracij mesečno, kar sistem uvršča med največje biometrične baze podatkov na svetu. Sistem zbira prstne odtise in obrazne slike vseh državljanov tretjih držav, ki vstopajo na schengensko območje, ne glede na to, ali potrebujejo vizum ali ne. Podatki se hranijo v centralizirani bazi in povezani z osebnimi podatki, kar omogoča popolno sledljivost gibanja posameznikov. Komisija v poročilu sistem predstavlja kot “močnejše in bolj digitalizirano schengensko območje”, ne obravnava pa vprašanj demokratičnega nadzora nad tako obsežno zbirko občutljivih podatkov.
Po sistemu vstopa in izstopa bo sledila uvedba sistema ETIAS, novega potovalnega dovoljenja za potnike, ki so oproščeni vizumske obveznosti. ETIAS bo zahteval predhodne preverjanje potnikov pred vstopom na schengensko območje, kar pomeni dodatno plast digitalnega nadzora nad gibanjem ljudi. Sistem bo povezan z obstoječimi bazami podatkov, vključno s sistemom vstopa in izstopa, ter bo omogočal preverjanje potnikov glede varnostnih tveganj. Komisija napoveduje, da bo ETIAS dodatno okrepil varnost schengenskega območja, a tudi ta sistem ne vsebuje jasnih določb o dostopnosti podatkov, nadzoru nad zlorabami ali pravicah posameznikov glede njihovih biometričnih podatkov.
Komisija je napovedala, da bo leta 2026 predstavila zakonodajni predlog o digitalizaciji vračanja z namenom razvoja digitalnih sistemov za upravljanje primerov na tem področju. Digitalizacija naj bi prispevala k zmanjšanju upravne obremenitve nacionalnih organov ter poenostavitvi in avtomatizaciji postopkov. V praksi to pomeni, da bo celoten postopek vračanja oseb brez pravice do prebivanja v EU digitaliziran in povezan z obstoječimi bazami podatkov, vključno s sistemom vstopa in izstopa. Stopnja vračanja je bila v letu 2025 28-odstotna, kar predstavlja najvišjo stopnjo vračanja v zadnjih desetih letih. Avtomatizacija postopkov vračanja pomeni, da bodo algoritmi odločali o usodi posameznikov na podlagi podatkov v centralnih bazah.
Vprašanje, ki ga poročilo Komisije ne obravnava, je, kdo ima dostop do 66 milijonov biometričnih zapisov, koliko časa se ti podatki hranijo in kdo nadzoruje morebitne zlorabe. Sistem vstopa in izstopa zbira občutljive biometrične podatke, ki omogočajo popolno identifikacijo in sledenje posameznikom. Povezljivost z drugimi sistemi, kot je ETIAS in prihodnji sistem digitalizacije vračanja, pomeni, da nastaja obsežna infrastruktura nadzora nad gibanjem 450 milijonov ljudi na schengenskem območju. Komisija v poročilu poudarja “varnost” in “digitalizacijo” kot dosežka, ne odgovarja pa na vprašanja demokratičnega nadzora, preglednosti dostopa do podatkov in zaščite zasebnosti posameznikov.
Schengensko območje je bilo od svojega nastanka predstavljeno kot eden najbolj oprijemljivih dosežkov Evropske unije, ki več kot 450 milijonom državljanov EU omogoča prosto potovanje, delo, študij in življenje prek meja. Digitalizacija meja z biometričnim sistemom vstopa in izstopa, sistemom ETIAS in avtomatizacijo vračanja pa postavlja vprašanje, ali gre še vedno za svobodo gibanja ali za nadzorovano gibanje. Vsak vstop in izstop je registriran, biometrični podatki shranjeni, gibanje sledljivo. Komisija to predstavlja kot “najsodobnejši sistem upravljanja meja na svetu”, a demokratična razprava o posledicah množičnega biometričnega nadzora ni bila izvedena. Paradoks je v tem, da EU kritizira sisteme množičnega nadzora v avtoritarnih režimih, hkrati pa gradi podobno infrastrukturo pod okriljem “varnosti” in “digitalizacije”.
