114 zaposlenih je lastnikov podjetja s 15 milijoni prihodkov, a nobeden ni vložil evra lastnega denarja

Zadruga InESOP je maja 2026 postala prva lastniška zadruga delavcev, vpisana v evidenco po Zakonu o lastniški zadrugi delavcev (ZLZD), ki v Sloveniji velja od 1. januarja letos. Preden je zakon sploh obstajal, so pri Inei že desetletje gradili model, za katerega ni bilo pravne podlage. Banke so jih gledale s sumničavostjo, zaposleni pa so se morali naučiti, kaj sploh pomeni biti lastnik podjetja, v katerem delaš.

Inea, ljubljansko visokotehnološko podjetje z več kot 114 zaposlenimi, deluje od leta 1987 in je v lasti zaposlenih od osamosvojitve. Slovenija je z ZLZD postala prva država v Evropski uniji z zakonsko podlago za model ESOP. Raziskava Fakultete za družbene vede in Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani je lani pokazala, da bo v prihodnjem desetletju lastnika zamenjalo več kot tisoč slovenskih podjetij, dve tretjini tistih, katerih lastniki so starejši od 65 let, pa nima pripravljenega načrta nasledstva. Le devet odstotkov potomcev je zainteresiranih za prevzem družinskega podjetja.

Peter Kosin, generalni direktor Inee in trenutno še 3,5-odstotni fizični lastnik, je za Lider.si pojasnil, kako so prišli od ideje do prvega vpisa.

Inea je v lasti zaposlenih od leta 1991, a prvotni model se je izkazal za nevzdržnega. Kdaj ste prvič ugotovili, da potrebujete povsem drug sistem?

Okrog deset let nazaj smo pričeli razmišljati o tem, eden od ustanoviteljev je prinesel idejo. Od osamosvojitve smo bili d. o. o., ki pa ima lahko le do 50 fizičnih lastnikov, in z vsakim novim je treba spreminjati družbeno pogodbo. Nekaj časa je bil na mizi d. d., ki prinese s seboj druge papirnate probleme. Domel je recimo tako prek Domel Holdinga d.d. v interni lasti. ESOP kot sistem je prišel iz ZDA, tam je predvsem pokojninsko usmerjen, pri nas pa smo želeli direkten lastniški mehanizem, kjer lastniki še vedno normalno prejemajo dividende. Po zaslugi Inštituta za ekonomsko demokracijo, ki je bolje definiral slovenski ESOP model, smo uporabili obstoječo zakonodajo, da smo ESOP principe po inženirsko »prišvasali« na star zakonski okvir.

Tri leta ste pripravljali prehod, preden je zakon sploh obstajal. Kako so se na to odzvali zaposleni?

Mi smo bili ESOP v vsem razen v imenu že prej. InESOP je bil najprej “navaden” z. b. o. po Zakonu o zadrugah, ker se je tako dalo. Če pa govorimo o prvem prenosu lastništva, je šlo razmeroma gladko, tudi zaradi obstoječih konfliktov interesa med zaposlenimi in nekaterimi takratnimi lastniki. Na eni točki so zaposleni samoiniciativno podpisovali dokument podpore, če ji lahko rečemo peticijo, kjer so mi podelili mandat za prenos lastništva s skoraj plebiscitarno večino, mislim da jih je bilo 68 od nekaj čez 80 zaposlenih. Bolj kot to, da zaposleni ne bi želeli lastniških pravic, je bila težava, da jih niso dobro razumeli. Le redkokateri od njih je imel pretekle izkušnje s podjetništvom, bilancami, kaj šele s strateškim razmišljanjem o prihodnosti podjetja. Načrtovanje ostaja v domeni vodstva, lastniki pa izvolijo vodstvo in s tem potrdijo njihovo vizijo. Model vodenja je ostal enak – namesto, da so direktorja in ožjo ekipo izvolili fizični lastniki, so jih izvolili člani zadruge na občnem zboru. Ravno toliko poročanja smo kot vodstvo dolžni lastnikom sedaj, kot smo ga bili prej.

Banke so bile pri vsem tem zadržane. Kako ste rešili nezaupanje?

S čakanjem na Zakon o lastniških zadrugah. Veliko je bilo pregovarjanja, dokazovanja, prepričevanja, da se ne gre za menedžerski prevzem. Glede na to, kar se je dogajalo cca 20 let nazaj, so nekateri mislili, da je zadaj podobna zgodba. Ni jim bilo ravno jasno, zakaj bi mi, fizični lastniki, ki smo bili hkrati generalni, poslovni, tehnični direktor in vodje oddelkov, želeli uporabiti lastna sredstva podjetja za financiranje odkupa, ki nam sedmim ne prinaša finančne koristi. Zakon nam zdaj da pravno podlago, da nismo več izjema, ampak enakovreden način lastništva, kot d. o. o. ali z. o. o. Težji del poti je zdaj za nami, ampak vsi, ki še prihajajo, bodo imeli jasen primer – INEA se je preoblikovala na ta način, mi se lahko tudi.

Danes ste vi 3,5-odstotni lastnik in hkrati generalni direktor. Ko bo prehod zaključen, boste tudi vi prodali svoj delež zadrugi. Kako zaposleni v praksi občutijo, da so lastniki?

Ta korak se je pravzaprav že zgodil. Najprej smo odplačali eno skupino lastnikov, nato par let kasneje še drugo, jaz pripadam zadnji. Sedem nas je še, vsi na vodstvenih položajih, ki smo pomagali izpeljati ta prehod. Ko se umaknemo iz fizičnega lastništva bomo še vedno člani zadruge in lastniki prek nje, ampak po drugačnem ključu. Smo pa že takoj po izstopu prve skupine lastnikov na skupščini odločili, da vse glasovalne pravice prenesemo na zadrugo. Tako jih zaposleni imajo v bistvu že par let. Leta 2024 smo imeli občni zbor, ko mi je pretekel prejšnji mandat generalnega direktorja, tako da so zaposleni že takrat imeli izkušnjo glasovanja za direktorja. Takrat je bilo lažje, ker so samo potrjevali – ko bo sčasoma treba izbrati mojega naslednika, bodo imeli malce bolj kompleksno nalogo.

Več kot tisoč slovenskih podjetij bo v naslednjem desetletju zamenjalo lastnike. Koliko jih realno lahko preide na model ESOP?

Vsa, ampak to ni uporaben odgovor. Realno je vsaj pri malih podjetjih tako, da ni zares potrebe po zadružnem lastništvu, ker to prinaša s seboj obveze: upravni odbor, nadzorni odbor, kvorume. Zaposleni naše nekdanje hčerinske firme RBT Technologies so odkupili svoje podjetje in so zdaj svoj lasten ESOP, pa imajo ravno dovolj zaposlenih, da lahko popolnijo vse potrebne organe zadruge. Pri podjetjih z več zaposlenimi pa je več interesa in tudi več na kocki. Ko gre direktor – ustanovitelj v pokoj, lahko nastane luknja, če ni razmišljal o prenosu obeh svojih vlog. Pogosto lastništvo prevzamejo otroci, ki imajo različen nivo zanimanja za vodenje firme. Če je pod vprašajem 50 ali več delovnih mest in njihovih družin, potem bi moral vsak odgovoren lastnik poskrbeti, da se z njegovo upokojitvijo nič ne spremeni. Ponudi lahko podjetje v odkup, zdaj ima še davčno spodbudo, pa naj se zaposleni sami odločijo, ali želijo biti lastniki. Ustanovitelj je poplačan v vsakem primeru.

Inea je leta 2024 ustvarila skoraj 15 milijonov evrov prihodkov in 660.000 evrov čistega dobička pri 114 zaposlenih. Za visokotehnološko podjetje s temi številkami bi se zanimali prevzemni skladi. Zakaj ne prodaja?

Seveda, in smo se odločili za prodajo zaposlenim. Bolj kot za rast se nam gre za stabilnost, in prodaja nekemu tujemu skladu zaposlenim že takrat ni bila všeč, zdaj seveda še toliko manj. Obstaja možnost, da po prodaji podjetje meteorno zraste in so zaposleni nagrajeni, lahko pa se nam zgodi Etrel, ki je po prodaji Landis-Gyru skoraj šel v likvidacijo. 114 zaposlenih ima 114 družin, ki niso naklonjene takšnemu tveganju.

Rekli ste, da je graditi podjetje za prodajo popolnoma zgrešena politika. Kje pa je meja med ESOP in borzo?

90 % lastnikov se mora strinjati s prodajo. Ne 90 % lastnikov po deležu, ampak 90 % članov zadruge, saj ima ne glede na delež en človek en glas. Po ZLZD ni minimalnega odstotka lastništva, ki pripada zadrugi, tako da bi lahko teoretično kakršenkoli manjšinski delež trgovali na borzi, v praksi pa je za to potrebnih kar nekaj varovalk. Najbolj verjetna je kombinacija, če bi se šli recimo energetske projekte, ki zahtevajo dolgoročno financiranje, se pravi neko kratkoročno finančno injekcijo, ki bi jo iskali na borzi in potem tudi odkupili nazaj. Prezgodaj je brez jasnih gabaritov govoriti o detajlih.