Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je ob začetku sezone piknikov potrošnike pozvalo, naj izberejo lokalno in sezonsko hrano. Poziv je smiseln, saj je lokalna hrana bolj sveža, podpira domače kmete in prispeva k prehranski varnosti. A v sporočilu za javnost manjka cena.
Lokalna hrana v Sloveniji je pogosto dražja od uvožene. To ni skrivnost. Lokalni pridelovalci imajo višje stroške dela, manjše obsege proizvodnje in manj možnosti za ekonomijo obsega. A ko ministrstvo poziva potrošnike, naj zavestno izbirajo lokalno, ne naslavlja dejstva, da si tega zavestnega nakupa (žal) ne more privoščiti vsak.
Povprečna bruto plača v Sloveniji je februarja 2026 znašala okoli 2.600 evrov, pri samostojnih podjetnikih pa le 1.666 evrov. Minimalna plača je pri 1.481 evrih. Za gospodinjstvo z enim zaposlencem na minimalni plači in dvema otrokoma je razlika med uvoženimi in lokalnimi šparglji pri nakupu vsak teden tekom meseca merljiva in realna. Poziv k lokalni hrani brez cenovne politike, ki bi jo naredila dostopnejšo, ostaja apel na vest potrošnika, ne pa sistemska rešitev.
892 ponudnikov lokalne hrane
Na spletnem zemljevidu Naša super hrana je trenutno registriranih 892 ponudnikov lokalne hrane, pretežno kmetij. To ni majhno število. V povprečju je to več kot ena kmetija na vsako slovensko občino. A večina potrošnikov tega sistema sploh ne pozna in ga ne uporablja.
Razlogov je več. Nakup neposredno pri kmetiji zahteva čas, organizacijo in pogosto naročilo. Supermarket je odprt vsak dan, lokalna kmetija ima pogosto le določene dneve prodaje ali prodaja le na kmetijskih trgih. Za zaposlenega, ki dela polni delovni čas, je logistika nakupa pri lokalnem pridelovalcu realna ovira, ne le stvar navade.
Poleg tega je digitalna vidnost lokalnih ponudnikov slaba. Zemljevid na spletni strani ministrstva obstaja, a ga potrošnik ne najde, če ga aktivno ne išče. Primerjava z velikimi trgovskimi verigami, ki vlagajo milijone v oglaševanje in digitalni marketing, pokaže strukturno neenakost, ki je ne reši nobena kampanja za lokalno hrano.
Rešitev ni samo poziv k zavestni izbiri. Je vlaganje v distribucijske kanale, ki lokalno hrano naredijo enako dostopno kot uvoženo. Nekatere države EU so to naredile z javnimi naročili, ki zahtevajo delež lokalne hrane v šolskih in bolnišničnih jedilnicah. Slovenija ima ta instrument, a ga ne uporablja sistematično.
Šparglji iz Španije ali iz Šentjurja: zakaj uvoženi premagajo lokalnega kmeta
Šparglji so danes v slovenskih supermarketih dostopni skoraj vse leto. Januarja, februarja in marca, še preden se domača sezona sploh začne. Uvoz iz Španije, Peruja in Maroka zagotavlja neprekinjeno ponudbo, ki jo je potrošnik navajen. Ko domači šparglji dozorijo v aprilu in maju, morajo tekmovati z uvoženimi, ki so že del nakupovalnih navad.
To je strukturni problem lokalne preskrbe, ki ga sezonski poziv ministrstva ne reši. Globalna dobavna veriga je optimizirana za ceno, razpoložljivost in vidnost. Lokalna preskrba je optimizirana za kakovost in svežino, a na trgih, kjer potrošnik ceni priročnost in nizko ceno, to ni vedno dovolj.
Inflacija hrane v zadnjih dveh letih je ta paradoks le poglobila. Cene hrane so zrasle po vsej verigi, od kmetije do police. A uvožena hrana je pri tem pogosto ostala cenovno konkurenčna, ker prihaja iz držav z nižjimi stroški pridelave ali iz obsežnih industrijskih kmetij, ki amortizirajo stroške na bistveno večjih količinah.
