5 ur pogovorov v Pekingu je Evropi povedalo vse, kar mora vedeti: za mizo ni bilo stola zanjo

Xi Jinping ni moral zmagati v Pekingu. Zmaga je prišla k njemu sama, ker je Trump priletel z napačne vojne. Ko je Donald Trump 13. maja pristal na pekinškem letališču, je za seboj pustil Hormuzsko ožino, že dva meseca in pol zaprto za petino svetovne nafte, in iranski konflikt brez izhoda. Domači trgi so bili na rekordih, S&P 500 pri 7.500 točkah, Dow Jones spet nad 50.000, toda ti rekordi so bili krhki in vsi so to vedeli. Xi ni moral nikamor. Sedel je v svoji prestolnici, gostil orkester Ljudske osvobodilne vojske, ki je zaigral YMCA, in pred kamerami vprašal, ali lahko dve velesili preprečita Tukididovo past. Po petih urah neposrednih pogovorov v dveh dneh odgovor ostaja odprt.

Trump je na letalu nazaj povedal, da so bile sklenjene “fantastične trgovinske pogodbe” in da je bilo “rešenih veliko različnih problemov”. Novinarji so ga vprašali, katere. Ni navedel nobene. Kitajsko ministrstvo za zunanje zadeve je samit označilo za “zgodovinskega”. Analitiki so pregledali izjave obeh strani in niso našli nobenega podpisanega dokumenta, nobenega novega sporazuma, nobene konkretne številke. Wall Street je reagiral v dveh taktih: v četrtek, na prvi dan samita, rekordni dan; v petek, ko je postalo jasno, da preboja ni, je S&P 500 padel za 1,24 odstotka, Nasdaq za 1,54. Fortune je napisal, da trgi ne vidijo “ničesar resničnega”.

Samit je bil kljub temu uspeh, le ne za tistega, ki je priletel. Xi je potreboval stabilnost, ker kitajsko gospodarstvo upočasnjuje, in čas, ker se trgovinsko premirje iz Busana izteka. Dobil je oboje, zraven pa še stavek, ki ga bodo v Tajpeju brali z grozo in v Pekingu hranili kot dokument.

“Zadnja stvar, ki jo zdaj potrebujemo, je vojna, ki je 9.500 milj stran.”

To je Trump povedal na Air Force One, ko so ga vprašali o 14-milijardnem paketu orožja za Tajvan, ki ga je Kongres odobril in ki ga njegova administracija zadržuje že mesece. Xi je Tajvan postavil v središče pogovorov prvega dne: “Če se to ne obvladuje pravilno, tvegata obe državi spopade ali celo konflikte.” Trumpov odgovor? “Se bom odločil.” Analitiki CNN so to označili za zmago Pekinga. Kitajski zunanji minister Wang Yi je po srečanju povedal, da “čutijo”, da ameriška stran razume kitajsko stališče. V diplomaciji je “čutimo razumevanje” kodiranje za nekaj čisto drugega kot razumevanje.

Trump ni prodal Tajvana. Državni sekretar Rubio je potrdil, da se ameriška politika ni spremenila. V diplomaciji pa šteje tisto, kar voditelj ne reče. Trump ni rekel, da bo orožje odobril.

Amerika je iz Pekinga odnesla manj, kot si je želela. Xi je izrazil interes za nakup ameriške nafte, in to je za Washington najboljša novica samita: kitajski uvoz ameriške surove nafte je padel za 95 odstotkov od leta 2023. Obe strani sta se strinjali, da mora Hormuzska ožina ostati odprta. Xi je zagotovil, da Kitajska ne bo dobavljala vojaške opreme Iranu. Trump je to za Fox News označil kot “veliko izjavo”. Kitajska ni nikoli javno dobavljala orožja Iranu. Obljuba, da ne boš naredil nečesa, česar ne delaš, ni koncesija, je pa retorično darilo, ki ga lahko Trump uporabi doma.

V trgovini ni bilo premika. Enoletno premirje iz Busana ostaja, nobeden nov dogovor o carinah ni bil najavljen. Povprečna ameriška carina na kitajsko blago znaša 47,5 odstotka, kitajska na ameriško 31,9 odstotka. Dvosmerna blagovna menjava je s 690 milijard dolarjev leta 2022 padla na 415 milijard. Wang Yi je omenil “okvir za vzajemno znižanje carin” in ustanovitev skupnih odborov za trgovino in investicije. Trgovinska odvetnica Mona Paulsen z London School of Economics je povedala tisto, kar misli vsak analitik: “Dokler ne vidim nečesa na papirju, predpostavljam, da se ni nič spremenilo.”

Trump je pripeljal šestnajst direktorjev: Musk, Cook, Huang, Fink, Fraser, Solomon, Schwarzman, Ortberg iz Boeinga, Amon iz Qualcomma. Skupna tržna kapitalizacija okrog 16 bilijonov dolarjev. Na sestanku s premierjem Li Qiangom ni bilo konkretnih dogovorov. Xi je povedal, da se bodo “kitajska vrata le še širše odpirala”, kar je ista obljuba, ki jo Peking daje tujim vlagateljem od Deng Xiaopinga naprej. Jensen Huang, ki ga je Trump pobral na Aljaski med postankom Air Force One za gorivo in ki je samit označil za “enega najpomembnejših v človeški zgodovini”, ni dosegel ničesar za Nvidio. Washington je odobril prodajo H200 čipov desetim kitajskim podjetjem, med njimi Alibabi, Tencentu in ByteDancu. Peking je kitajskim podjetjem dal navodila, naj naročil ne izpolnijo. Trump je to na letalu priznal: “Izbrali so, da ne kupijo, ker želijo razviti lastne.” Nvidia, ki je pred izvoznimi omejitvami obvladovala 95 odstotkov kitajskega trga naprednih čipov, danes tam nima niti enega kupca.

To pove več o samitu kot vsi protokolarni govori skupaj: v tekmi za umetno inteligenco Peking noče biti odvisnik od Silicijeve doline. Hoče biti njena alternativa.

Xijev položaj je vseeno manj udoben, kot je videti iz Pekinga. Kitajska gospodarska rast je pod petimi odstotki, brezposelnost med mladimi ostaja trdovratna, Huawei pa še vedno zaostaja za Nvidio za generacijo ali dve. Trump je nepredvidljiv, kar pomeni tudi to, da se lahko kadarkoli premisli, odobri tajvanski paket in v enem tvitu razruši vso stabilnost, ki jo je Xi kupil v dveh dneh. Xi je dobil čas. Ni pa dobil garancije, da ga bo imel dovolj.

Evropska unija v tej sobi ni imela stola. Nobena evropska tema ni bila na dnevnem redu. Noben evropski voditelj ni bil konzultiran. Ko sta se Trump in Xi pogovarjala o čipih, sta se pogovarjala o Nvidii in Huaweiju, ne o ASML-u ali Infineonu. Nafta na mizi je bila teksaška in iranska, ne norveška; elektromobili kitajski in ameriški, ne evropski. Kitajski MG4 za 30.000 evrov tekmuje z Volkswagnovim ID.3 za 40.000, in nobenega v sobi ni zanimalo, kaj si misli Bruselj.

“Realno so pogovori Trump-Xi postali zelo bilateralni,” je povedal Jonas Parello-Plessner iz German Marshall Funda. “Eno je gotovo: Trump govori le v svojem imenu.” Euronews je položaj Evrope opisal kot “izguba v vsakem scenariju”: če se Washington in Peking dogovorita, bo EU izrinjena iz trgovinskih tokov; če pogajanja propadejo, bodo poceni kitajski izdelki preplavili evropski trg. Kitajska obvladuje dobavno verigo redkih zemelj, brez katerih ni elektromotorjev, ni obrambnih sistemov, ni zelene tranzicije. Izvoz teh mineralov iz Kitajske ostaja okrog 50 odstotkov pod predkriznimi ravnmi. Ko sta se Trump in Xi o tem pogovarjala, Evropa ni bila niti opomba pod črto.

To je sporočilo samita za vsakega zahodno od Dunaja: svet se organizira v dvoje, in Bruselj čaka pred vrati.

Naslednji test je september. Trump je Xi Jinpinga povabil v Belo hišo 24. septembra. Do takrat bo jasno, ali je premirje vzdržalo, ali je Nvidia prodala en sam čip, ali je ožina odprta. In ali je tajvanski paket odobren ali pokopan. Xi je na slavnostni večerji v Veliki dvorani ljudstva dvignil kozarec in rekel, da “velika oživitev kitajskega naroda” in “Naredimo Ameriko spet veliko” lahko gresta z roko v roki. Glede na to, da je ponovna združitev s Tajvanom v samem jedru Xijeve “velike oživitve”, je ta stavek manj prijateljski, kot se sliši.

Zgodovina dveh velesil, ki za slavnostno mizo govorita o prijateljstvu, ponavadi konča drugače, kot si jo zamislijo tisti, ki nazdravijo prvi. Xi Jinping je mož, ki svojo zgodovino pozna. Ravno zato se mu ne mudi.